Padalska jata

Ker bo danes še nekaj SV, smo dogovorjeni za ogled Zavrha z vidika optimalne lokacije vremenske postaje – potem pa letenje.

Na Šodru ob 11.00 naložim Mega in Sušo in do Škorpijona, kjer že »čakajo« Dušan, Uki, Berto in zamujajoči Milan. Vsi 4 naložijo robo v LCja, potem pa naloži Berto samo žive potnike in jih dostavi gor v vas. Mi pa se z LCjem in vso robo prvič (!) zapeljemo na sam štart 🙂 .

Piha idealno. Ampak mi si (glede na dogovor) potem ogledujemo situacijo, modrujemo, glasno čustveno in malce tudi razumsko parlamentiramo o optimalni lokaciji z vseh vidikov (optimalnost postavitve za realnost pridobivanja podatkov namreč potegne za sabo večje tehnične probleme). Na koncu ugotovimo (se pravi, da jaz popustim…), da je za lažjo tehnično rešitev postavitve morda bolje žrtvovati nekaj pravilnosti meritev, kar bomo (če bomo) nadomestili z izkustvom uporabe pridobljenih meritev…

Medtem je Primož že nekaj časa handlal svoje 18m2 akro padalo in se na koncu odpeljal s starta – naravnost v poden.

Postavimo še mi in v luft: Mega, Milan, Zoran, Berto, Dušan in Uki. Mega se reši in nabere za Trebelnikom nad rob, Milan pa se zapelje v poden.

Jaz motovilim pod robom za Trebelnikom in rinem naprej v smeri Bistre ves nizek, ampak nekako vzdržujem višino, ko se mi pridruži tudi Uki. Tudi Berto in Dušan samo scurita v poden.

Midva z Ukijem pa pred Javorčem celo nekaj nabereva, da se potem zapeljem na Javorč, medtem ko Mega čez AC pristane blizu Šodra.

Na Javorčiu še nekaj časa poskušam in rahlo naberem, potem se zapeljem nazaj pod Trebelnik ves nizek, pa kar nekako drži. Tudi Uki obrne Javorč in se pod mano zapelje na pristanek.

Sam še vztrajam in poskušam napolniti uro, pa mi na koncu zmanjkajo dobre 3 min.

Malo za mano pristane na kupu gnoja Pojetov Jože, ki je v tem času prišel, gor odpeljal Berta (po avto) in Dušana za drugo rundo in scuril na pristanek.

Dušan v drugo ne pride niti do Škorpijona.

Milan pa se je gor odpeljal kar s svojim avtom in pristane, medtem ko pospravimo in se pripelje Mega s Šodra.

Mega zapelje gor Milana (ki se poslovi in odpelje s svojim avtom), Jože, Mega in jaz pa peš na štart po LCja in še dodaten Jožetov ogled terena za postajo.

Skreše se nekaj novih misli in idej, ki jih Jože podkrepi s svojim strojniško izobrazbo (in praktičnim znanjem) in počasi se bolj konkretni obrisi bodoče postaje že kar realno umestijo v prostor.

Potem pa z LCjem v vas in vsak na svoj konec s svojim avtom…

Danes napovedanega veliko JZ in že zjutraj postaje to potrjujejo. Je pa inverzija zelo nizko, z ne preveč dobrim gradientom do 1400. Nekako se mi zdi, da bo proti morju le bolje, sploh če gremo niže. Navijam za Buzet (ali Socerb), Kovk se mi zdi premočan, kljub temu, da Milan navija za tja (“saj bo popustilo”). Ob konzultaciji s Kraševci pa da Rajko idejo, ki me takoj prevzame: Marčev hrib (res zna biti za tak dan). Takoj sem za in Erzo tudi (Milan odpove sodelovanje). Rajku ni težko prepričati še Bojana (Gorazd pa odpove sodelovanje – ker bolj verjame v kasnejšo Brestovico).

Še Planinškov Janez se prijavi na Vrhniki ob 11.15 in z Erzom v LCja in dol.

Na pristanku pod Črnim Kalom se naložita še Rajko in Bojan in nazaj gor skozi Črnotiče na start. Za robom še zatišje, na startu na robu pa piha idealno.

Pripravimo se na robu. Malo je še robidovne in ostrih skal naokoli, tako da Erzo ob prvem potegu pošteno scota svojega Tritona in moram v LCja po duck tape, da ga ekspresno zalimamo. In potem tako pošteno zaflikan odleti.

Drugi odleti atraktivno Bojan, potem pa sem že jaz na vrsti. Janez mi preveri, da ni šavja v štrikih (glede na to, da gazimo in postavljamo padala en čez drugega na najbolj primernem mestu za odlet) in tudi sam potegnem. Liftne me gor in pošteno odnese v desno (tudi atraktiven start) in hitro ugotovim, da šavja res ni med štrikci, zato pa je desna komanda zavozlana.

Kar nekaj časa se v širokem loku ven nad dolino matram, da komando razvozlam in potem nazaj k hribu, da naberem izgubljeno. Medtem sta v luftu tudi že Rajko in na koncu še Janez.

Ko se prvič pripelje Bojan mimo mene, mi pove, da je tudi moj prednji rob na sredini zalomljen. Ne sekiram se preveč (saj sem vendar odvozlal komando…), dokler ob nadaljnjih opozorilih po postaji ne ugotovim, da je res pri vrhu še cca 10cm vozel…

Ampak leteti se da (skoraj) normalno in nadaljuje se uživanje (z občasnimi nervoznimi pogledi v kupolo) po Kraškem robu. Do Zazida z najboljšim pobiranjem nad Podpečjo in vmesnimi popravki, pa nazaj do Gradu na Črnem kalu (kjer zastava pošteno plapola in kaže ves čas močan veter).

Pa še enkrat po robu do Zazida z vmesnimi srečanji z ostalimi. Tu vrtiva z Erzom, ki potegne še nekaj naprej, sam pa obrnem in nazaj do starta, okoli na Črni Kal in naprej čez viadukt do Ospa in dokler gre. Gre pa počasi samo dol brez dviganj, tako da pristanem na velikem travniku v Osapski dolini, tik pred mejo.

Po postaji se z Erzom (ki vozi za mano) skoordinirava kje sem, tako da tudi on pristane ob meni.

Rajko pristane pri svojem avtu, kot je bilo prvotno dogovorjeno.

Bojan poskuša najprej toplandati, pa se na koncu tudi odloči za pristanek spodaj.

Kot zadnji pristane še Janez.

Še vizualizacija naših letov

In še Rajkov filmček našega današnjega doživetja:

Z Erzom se z močvirnega travnika prebijeva skozi blato na lokalno cesto in ob kramljanju z lokalcem pričakava naš prevoz.

V Črnotiče in po LCja

in na zaključno druženje v Kozino, kjer smo vsi več kot zadovoljni z današnjim izplenom 🙂 🙂 .

Danes končno obrne na zmeren JZ, inverzija pa za umret do 1200. Ampak Kovk je določen soglasno, kot edini smiselen cilj.

Ob 11(.10) na Vrhniki Dule, Erzo in Milan k meni v LCja in od zadaj na Kovk – in seveda na start.

Pridemo hkrati s Kraševci (od  Anje s Samom). Piha sicer lepo gor, vendar šibko. Počasi postavljamo in potem bi vsi še kar čakali na boljše pogoje in več vetra in…

In odletim prvi, takoj za mano še Erzo, za ostale pa ne vem, koliko še taktizirajo, saj se okoli Podrte matrava z Erzom, da bi prišla nad greben in ni časa pogledovati preveč naokoli. Je kar razrukano in ko malo naberem, porinem naprej in potem tako vse do Hublja. Z Erzom sva blizu, od ostalih, ki so že v luftu, pa naju najprej dohiti in prehiti še Gorazd, ki nizek kar rine naprej proti Predmeji. Erzo pobira in se vrača sem in tja, sam porinem za Gorazdom, pa se mi vdre, kjer je on že rahlo pobiral.

Stisnem rep med noge in nekje pri Otlici obrnem in nazaj. Pa se guncam pod grebenom vedno nižji okoli Hublja čeprav poskušam izkoristiti vsak mehurček. Malo pred Podrto sem že skoraj na zgornjem platoju in se predam in zapeljem ven in mimo Anje do cerkve in nazaj na pristanek.

Erzo se še nekaj časa bori pod Podrto in potem zapelje proti Vipavi, dokler gre.

Dule pristane blizu mene.

Milan pa še kar drajsa sem in tja. Ko sem že gor pri LCju, se javi tudi Milan.

Erzo se reši sam na Vrhniko, jaz pa najprej po Duleta k Anji in potem po Milana v njegovo standardno pristajalno divjino nekje za Petrolom in pred Streliščem – seveda na napačni strani AC.