Padalska jata

Že včeraj je Uki napovedal, da je danes treba na Buzet in strinjal sem se z njim (glede na PP in Aladin). Glede na napovedano kar konkretno burjo in krajevne plohe in nevihte po SLO kaže napoved za dol same presežnike (med 12 in 16h naj bi pihal J, termika do 2500 in to stabilna,… ).

Danes zjutraj je napoved podobna in kljub rahli nejeveri Erzo razpiše Buzet.

Ob 10.30 na Železniški Uki, Erzo in Dule k meni v LCja in na Unc po Mega in dol.

Ko pridemo na start še sonček z lepimi bazami in piha lepo gor. Erzo samo ponavlja, da ni kaj za čakati in pohiti in starta in se po začetni curaži desno od starta pobere v kotu ob železnici.

In res takoj po Erzovem startu veter uplahne in celo pihne dol, tako da ostali trije počasneži čakamo vsaj 15 min, da potem potegnem jaz (ko rahlo spet termika pihne gor) in nekaj kasneje še Uki in Mega hkrati in kot zadnji Dule, ko spet lepo pihne gor.

Mene samo splakne ob pobočju dol in sem že tik nad drevesi in že potegnem noge iz kokona za pristanek na travniku tik pod startom. Pa me butne en mehurček in zategnem in zavrtim in potem malo lovim sem in tja in počasi nabiram in potem vedno bolje in vedno lepše (še sploh, ko mi Mega svetuje, naj se pustim bolj zanesti z dviganjem) in sem nad progo in nad startom in… na 1100.

Proti SLO (generalno je le V veter) sama tema (in se mi zdi, kot da že dežuje), zato ven nad dolino in ko vidim Mega nabirati nad startom spet nazaj, kjer spet močno dviguje. Potem se Mega usmeri proti V in jaz bolj zunaj za njim in gre vse z lahkoto gor. Tudi proti J baze ekspresno rastejo, proti S in Z vse temno, le proti V v smeri Učke je še lepo. In potem se začneta Uki in Mega pogovarjati, da se pa tole vse skupaj preveč na hitro kuha in reče Uki, da gre dol.

Mega mu pritrdi in tudi on proti pristanku.

Meni pa še vedno gor, zato potegnem ušesa in še naprej čez Buzet v smeri Mluna, kjer pa že spušča. Pristanem na ogromnem travniku pred Mlunom.

Pokliče Erzo, da se je vrnil nazaj, ker se je proti KP že vse bliskalo (dobro, da nisem gledal v tisto smer…).

Še vizualizacija:

Erzo organizira Rabiča, ki pobere Ukija in Mega. Mega odložita, da pomaga rešiti Duletovo padalo, ki se je zataknilo pri pristajanju v krošnjo jablane.

Uki pa gor z Rabičem po LCja. Po “ovinku” v Rabičevem vikend le pride po mene in potem naprej po Erza, da skupno dokončno rešimo Duletovo zataknjeno padalo.

In še gor k Rabiču na zaključno kramljanje z degustacijo in v vedno slabše vreme proti LJU. Od Unca naprej že vliva pravo monsunsko deževje…

Danes je bil plan malo pohajat po hribih. Namen je bil z LCjem po gozdni cesti do Sv.Jakoba nad Preddvorom in potem na Javorov vrh in mogoče še naokoli na Hudičev boršt (z lahko opremo za zaključen spust od nekod, namesto mojega spotikanja v dolino).

Pa je cesta pregrajena z novo rampo (staro se je dalo pretentati) in s hojo morava začeti spodaj. Po vročini in strmini do sedelčka pri cerkvici in kratek postanek pri koči.

Potem pa z »izhodišča« po SZ pobočju v senčki gozda (ampak vroče je še vedno) do Javorovega vrha. Tu sva že toliko zmatrana, da tudi pod razno ne greva naokoli na Hudičev boršt. Vrh je sicer gol, ampak naokoli vse tako zaraslo, da ni za odleteti.

Alenka posedi na vrhu, jaz pa naprej po JV slemenu iskati Pojetovo (zame belo) piko. Kar najdem je zame neuporabno, saj na »navpični« strmi že precej zaraslih trav še stati ne morem, kaj šele, da bi padalo postavljal (mogoče daleč niže spodaj po pobočju… v naslednjem življenju…).

Nazaj na vrh in nazaj in po zgornji poti na Potoško. Obisk gozdnatega vrha in potem dol na idiličen start na Potoški. Odkar sem bil zadnjič tukaj, vse zrihtano v nulo: klobasa levo in desno na drogu, trakci, klopca, start pokošen na angleško travico.

Postavim (štrikci še malo zafecljani iz Bolgarije), hrbtno dvignem in stopim v zrak.

Spredaj kar drži, tako da se na široko zapeljem v desno do Mač in dol na pristanek ob jezeru.

Alenka pa peš dol hitro, da še radler in sladoled komaj pospravim, ko že pride z LCjem do Črnave.

Včeraj smo si lahko odpočili od padalskega popotovanja, danes pa je treba v akcijo, saj je napovedan lep dan z zmernim JZ. Milan me takoj spravi na obrate, saj je že določil dan za Lijak (njegov plan 100tka…).

In ob 11.15 prisedem k njemu in Duletu in dol. Pri Anji, kjer bomo pustili avte, počakamo Pojeta (zaradi zemeljskih obveznosti hoče biti logistično neodvisen). Zaradi prevozniških zapletov okoli Lijaka pokličem Vidmarjevega Jožeta, ki nas prijazno zapelje na Lijak.

Na startu piha zaradi termike močno, v naraščanju. Poje takoj v luft, jaz zalimam 2 manjši luknjici na padalu in potem piha vedno močneje (sonce prbija) in mi vedno bolj globoko modrujemo, zakaj moramo še čakati.

Potem pride še Uki, ki pa ga kmalu spravim v akcijo, tako da, po debeli uri in pol za Pojetom, potegneva v luft. Milan in Dule (in nekaj drugih) pa še čakata.

Najprej malo motovilim, potem vdenem odličen steber do 1900 in se odpeljem čez Zmajarsko in Čaven in Kucelj do Modrasovca. S 1300 na Hubelj, kjer se srečam s Pojetom, ki se že vrača prvič iz Predmeje. Takoj visoko ven nad dolino in od zunaj na Tablo in naprej na Nanos. Ves čas lepe višine in mirno jadranje. Čisto do Antene in brez problemov nazaj spet visoko. Srečam Ukija pri Lovski.

Od Table kar na Podrto in v Predmejo, čisto do konca, saj prvič zares pomislim, da bi mogoče pa odpeljal 100tko. Jože takrat enkrat dokonča svojo 100tko.

Nazaj in čez dolino na Vipavo, sedaj niže, pa še vedno priklop brez problema. Uki sporoči, da je od Predmeje scuril pred Ajdovščino.

Še drugič zapeljem čisto do Antene in me že mika, da bi se kar čez zapeljal, pa se zadržim in obrnem. Pri Lovski srečam Milana. Na Tabli sem sedaj dosti nižji, pa grem kar čez kar s 1000 in s 680 pridem do Podrte in mi ne uspe pobrati.

Rinem naprej, pa mi kaže Naviter slabih 95km in 5 km s to višino ne bom naredil naprej, zato le še malo porinem proti Ajdovščini in nazaj na pristanek k Anji.

V resnici sem naletel okoli 98km in bi lahko 2km še brez problema zrinil na pobočjih nad Ajdovščino proti Lokavcu… 🙁

Še vizualizacija:

Še preden zložim, sta Uki in Dule že pri meni. Dule je moral zaradi tehničnih problemov kmalu pristati.

Je pa zato lepo rešil Ukijev avto in Ukija.

Milan zrine pri povratku z Nanosa malo čez Zemono.

Pobere ga Dule in vsi v Famo na pico.