Padalska jata

Ker imam dopoldan zemeljske obveznosti, samo sprejmem obvestila o akciji: Slivnica 13.00 Cerknica, ne da bi sploh pogledal današnjo digitalno situacijo.

Pri pumpi se dobimo Mega in Jean, medtem ko Faaca že vozi gor Erza in Toplaka.

Na startu piha neenakomerno po moči, pa enakomerno po smeri – od Z. Takoj postavimo, saj je nekaj bazic že zgoraj. V primernem trenutku potegne Erzo, potem Jean, Faaca, Toplak, jaz in nazadnje še Mega. Erzo takoj nabere zunaj pred startom in se z višino odpelje na V. Ostali trije moji predhodniki ga poskušajo posnemati, pa bolj ali manj curijo. Jaz grem na desno pred kočo in se guncam v močnem Z, ki piha po slemenu, ostajam pa nad startom. Nekajkrat že malo poberem, pa sem spet na višini vrha. Mega zunaj takoj pobere in je že čez 1500. Tomaž se reši in nabere nekaj nad start, potem dobi nekaj dviganja pred startom in še jaz grem tja. Jean počasi sede na tla,

Faaca pa je tudi ves nizek. Tomaž odstopi in gre ven nad ravnino … in sede na tla nekje blizu Jeana.

Tomov komentar leta: Mnda bolje leti če ima vse vrvice cele 🙂 Zato curaža – sem moral štukat 2 utrgani

Faaca pristane pri pumpi.

Jaz pa vztrajam v tem dviganju, ki postaja vedno bolj enakomerno in močnejše. S 1500 se odpeljem za Megom nad Bloke. Tu vrtim vsako šibko dviganje (kot svetuje Mega) in popravljam višino. S 1700 se z Blok odpeljem S od Sodražice in dohitim Mega nad Žlebičem. Tu pa on ekspresno popravi višino (2000 ?) in mi izgine neznano kam.

Sam se pa kar matram v komunikacijskem mrku (saj mi tudi postaja crkne) in kar ne morem več nabrati. Nazadnje se zapeljem do Ribnice (nad nekdanjo vojašnico, kjer sem preživel leto svojega življenja) in nazaj na travnik, kjer pristanem (v bistvu sem se predal, saj bi nad Žlebičem še lahko vztrajal…).

Med pospravljanjem zvem, da je naša trojka še enkrat štartala, da so lepo nabrali in da že vozijo proti Blokam. Erzo javi, da je na tleh.

Mega pa pristane nekaj kasneje.

Jaz pokličem R.Kolarja, ki ima ravno pot na Bloke in me potegne do tja. Faaca je pristal na Blokah

in je že nazaj v Cerknici, kjer me z dvema dodatnima šoferjema počakajo, da me dostavi prijazna mlada šoferka iz Nove vasi. Jean je potegnil do Žlebiča in nazaj na Bloke

in čaka na štop, medtem ko mi rešimo vse 3 avte s Slivnice.

Toplak pa malo mimo Ribnice in do nje nazaj.

 

Še vizualizacija naših letov:

 

 

Super mi je blo (lahko bi pa še malo bolj vztrajal 🙂 …)

Na Smuk se mi ne da, pa tudi nisem najbolj prepričan o dnevu in se odločim za Grmado. Pokliče tudi Rajko – tudi kraševci bi šli gor. Ob 12:45 smo zmenjeni pri Balah in gor.

Na štartu piha idealno, ko začnemo postavljati začne crkovati. Prvi poštarta Širca, potem jaz, Bojan Dolenc in Rajko Sila. Vsi smo nizko in se borimo, vsi trije kraševci so že na tleh, tudi jaz že skoraj (na 650m), kjer ni več vetra, precej je pokrito, ko začnem malo povrtavati malo stran od grebena in ko ga spet priključim, greben ponovno začne delat in sem nad njim. Pa spet začne crkovati in se odpeljem proti črnem oblaku malo zunaj – tam sem pa ekspresno na 1900. Predhodno zaključim vrtenje, ker imam na čeladi že kapljice, črnina je pa vedno večja in me že malo stiska. Po robu se peljem ven, še kar v dviganju, potem se pa usmerim proti Postojni, vedno bolj v veter. Gledam štart Citabrie s postojnskega letališča, z vleko DG Elana z registracijo PJ ali P9, nisem dobro videl. Izgleda sta tudi ona dva videla mene, saj se DG usmeril proti meni, ko sem krožil nad ravnino med Otokom in Zagonom. Žal on ni dobil nič, ali je slabo preiskal, oziroma ni bil dovolj vztrajen, nato je pa nadaljeval proti ravbarkomandi, jaz pa, ko je nehalo dvigat in me je odneslo že na pol poti, do Nanosa. Sprva z lepo hitrostjo in majhnim propadanjem (60+ km/h -1m/s) sem mislil, da bo zneslo, da ga poklopim vsaj na 1000m, ampak sem bil nad Ubeljskem že zelo nizek, kot že trikrat prej, ko sem tam scuril, na okrog 600-700m. Malo taktiziram, kaj naj, scuril ne bi še rad, skbi me sicer, koliko je vetra pri anteni. Pa pokličem postajo Kovk: 4-9m/s SV. Veternica se pa sploh ne vrti ?! Nič, zdaj pa vse od sebe, peglam greben, počaaaasi gre gor, nato pa na 900 metrih, kot da bi zajahal raketo, sem bil nad grebenom. Na dinamiki do 1300m, tam pa še malo iščem. če bi dobil kaj boljšega, da bi se čez vrgel z vsaj 1600. No, z malo manj je šlo kot po toboganu in v Podragi sem tudi mislil, da je že vsega konec, ko se propadanje -4 m/s končno ustavi, začnem vrteti nulo in analiziram, kam za vraga tukaj piha, ker me ne odnaša nikamor! Izgleda kot neka konvergenca med dolinskim vetrom Z in burjo. Dviganje – nulo – še malo raziskujem, brez nekega cilja, dokler me ne začne spet odnašati SV, dviganje je pa vedno močneje, a še vedno počasno. Po 40 minutah ringenšpila sem na 1800 pri Štanjelu, baz nikjer več (pa tudi tukaj sem vrtel na suho), razen na klasičnem grebenu Čaven – Lijak. Odglajdam v Renče, namesto proti morju (do Trstelja je bil SV, potem pa V), zaradi lažje logistike.

Prvi štop, ki mi ustavi, me zapelje do Postojne!

Čista zmaga.

 

 

Kraševci gredo na reinfuzo, logistično so rešeni, saj prideta še Emil in RedStar. V drugo je precej boljše delalo. Rajko, Emil, RedStar in Bojan bolj lokalno, Širca pa, na moje presenečenje, scuri v Vrabčah. Po postaji se slišiva, ko sem jaz v najvišji točki zadnjega glajda.

 

Rajkotov filmček

 

Že včeraj so tekla usklajevanja za današnji Smuk: 1.ekipa: Erzo, Uki, Faaca in Igor s šoferjem Žigom. V 2.ekipi smo: Pirš, Bodlaj, Boris in jaz s šoferjem Špelo.

Izpred Rutarja okoli 10.30 start.

Malo pred 12h na startu edini. Takoj postavimo in v luft Erzo, Faaca, Igor in jaz in potem počasi še ostali. Erzo najprej nabere in je potem že kar nizek, ko mi trije … ekspresno scurimo !

 

Žiga je takoj spodaj in robo samo reinfuzo naložimo v Erzov avtobus in gor, ko zadnji iz prve runde še startujejo.

Takoj smo še mi v luftu, ko gredo šoferji že po drugo rundo (Uki, Delux, Bodlaj).

 

Scurita še Igor in Faaca v drugo,

jaz preživim. Nekajkrat dobim malo več dviganja, ampak visoko ne pridem. Od začetka sta v luftu le Erzo in Pirš.

Počasi s(m)o spet vsi v luftu in se borimo okoli starta po grebenu in nad njim sem in tja v bolj ali manj razrukanem, nobeden posebno visoko.

Vse je že zelo pokrito in mestoma temne baze. Ko je Faaca enkrat že nizek, mu je dosti drgnenja in se odpelje ven nad ravnico in ob spodbujanju Erza začne vrteti in vrteti in potem vsi oddivjajo tja in navijajo. Jaz pa dobim kar pred startom lepo dviganje, ki me ekspresno zapelje nekaj čez 900 – in se mi tu spet ustavi, medtem ko se ostali izpod baze zunaj zapeljejo nazaj. Borim se in borim ampak dvigniti se več ne morem in ko pripelje mimo starta Bodlaj (očitno tudi ni uspel nazaj) in se odpelje počasi v pristanek,

imam tudi jaz dovolj in se po slabih 2h spravim na tla.

Špela naju kmalu pobere in potem za našimi. Prvega srečamo na tleh Faaca pri Dolenjskih.

Boris in Pirš sta že daleč za Žužemberkom (spremljamo ju na LiveTracking), zato nadaljujemo. Nekje pri Žužemberku vidimo Igorja, ki pristaja.

Kasneje zvemo, da je tu nekje pristal tudi Uki.

Pri vasi Krka se ustavimo na kavico in spremljamo Erza, ki sem bori nad griču nad izvirom Krke, medtem ko je Pirš že proti Grosuplju, Boris pa čez Turjak proti Krimu.

Peljemo naprej do Pirša, ki pristane v Šmarju-Sap ves vesel nad nepričakovanim letom.

 

Naprej proti LJU, ko Boris sporoči, da je pristal v Podpeči.

Erzo pa se je še boril nekaj časa in potem pristal pri Ivančni.

Erzov komentar leta: PRVI JESENSKI DAN, KOT BI BIL PRVI POLETNI: Tolk kot se je danes letelo na drugih štartih se lahko leti tudi oktobra (izjema Grmada), zato je bil Smuk prava odločitev, le prevrtat je bilo treba inverzijo. Štartam prvi in ko drugi curijo – tud po 2x eni, se uspem obdržat gor. Igor in Faca opravita letni izpit z odliko, Pirš itak. Sam se nizek prilepim nizek v pobočje izvira Krke (prvič) in uživam do okroglih 5h. Sicer pa kdor je danes na Smuku prvič scuru, v drugo pa odletu se mu 50 km takoj odšteje. Mene je tako nabil le Pirš.:)

Še vizualizacija naših letov:

Glede na žalosten začetek, uspešno nadaljevanje – kakor za koga. Za ene bolj, za druge manj…

Danes podobno kot včeraj (SV, pa to), veter močnejši kot napovedan (Kovk 14/19). In ko se z Ukijem slišiva, je prva ideja Pohorje (pa smo žal prepozni…), druga pa – Zavrh. Čimprej. In sva zmenjena.

Na Šodr pride še Jean ob 12.30 in potem čakava Erza, ki pride čez 5 min. Ob 13h odideva, ko se ne javlja na pozive – in ob odhodu ugotovim, da je poslal SMS, da ne more… Pri Škorpijonu k Ukiju in gor.

Na startu zvemo, da se druga ekipa že zbira: Erzo, Mega in Suša. Piha lepo, na momente močno, lepe bazice zgoraj. Takoj postavimo in v luft: Jean (ob startu izgubi telefon, ki ga spravi Uki 🙂 ), pa jaz in potem še Uki.

Na desno in do Trebelnika samo dol, za robom (kjer je bil Jean že nevarno nizko) pa le začne dvigovati (in Jean je že visok) in kmalu poberem skoraj do 1300 (spodaj razrukano, višje bolj umirjeno). Vetra je kar nekaj, na momente močno (5-10 naprej). Uki nad ravnico proti Bistri, jaz za njim ob grebenu. Skoraj do Javorča; tam obrnem in nazaj; tudi Uki in Jean sta blizu. Nabiramo in zgubljamo. Pridem nazaj na start, pred katerim se mi udre in kjer ravno startuje druga ekipa. V začetku so vsi nizki, jaz pa sem spet v razrukanem območju. Nekaj časa še nabiram, potem imam počasi zadosti in se odpeljem proti Vrhniki (Jean pa za menoj). S 50+ čez Vrhniko in scurim pod Hribi,

Jean malo prej.

(Jeanov let)

Ko začnem pospravljati, se začnejo oni pogovarjati o višini 1800 in kdo je kje v bazi (Mega na 1900) in take štorije, da se moj dosedanji lep in zadovoljiv let spremeni v kr neki… Jean brez komunikacijskih sredstev pride do mene.

S štopom na prestopanje pridem do LCja na šodru in potem poberem Jeana, Mega, ki je pristal pri BJju

in Ukija v Sinji Gorici.

Erzo je seveda odpeljal domov…

Vseeno niso bistveno bolje vnovčili svojih bajnih višin 🙂 🙂 …

Še vizualizacija naših letov