Padalska jata

Čeprav včeraj Erzo pove o vabilu Štajercev na Pohorje za danes in sem za  (Maribor, moj roden kraj…), danes nobenega glasu. Že ob 7.00 Jean sprašuje, če potem velja za Pohorje, ob 8h pa mi sporoči, da je jata že zmenjena – ne da bi naju kdo obvestil – no vsaj mene !?

Hitro poskušava napolniti drugi avto, pa ni nobenega zanimanja in na koncu še Žana mine želja po Pohorju (= tudi novnovem) in se odloči za lokalne cilje kasneje. Samemu se mi res ne da voziti gor, še zadnji poskus (da bi šla z mano Mateja na izlet z Malim Princem) se izjalovi in vmes že Igor (ki si je tudi rezerviral ves dan) podraži z idejo o Voglu (tudi Sorico, kamor pa me ne vleče) in sva takoj zmenjena.

Ob 10.15 Britof, k Igorju in do Kramarja, kjer počakava še Djokota. Pod gondolo in na start v čudovitem sončku z nekaj romantičnimi bazicami. Više napovedan S.

SV, V vetra komaj kaj na startu, občasno pihne tudi  J. Pred nami startata 2, potem hitro postavimo in v luft: jaz, Djoko in Igor.

Zapeljem se takoj pred Storeč (še dva dneva do rojstnega dneva No.2) in tam dobim lep miren steber gor, gor in samo gor do 2300. Medtem startata tudi Djoko in Igor (čeprav ju zgubim iz vidnega polja). Zapeljem se čez jezero na Pršivec in tu dobim petardno dviganje nad vrh. Djoko pride še nekaj višji in nabira bolj zadaj, z Igorjem naju razmetava okoli vrha. Ko po 3 poskusih premetan ne pridem više in ko vidi, da se Igor odpelje proti Vogarju, za njim. Nad Vogarjem dobiva lepo dviganje do 2400 in potem se Igor zapelje proti Krstenici in tam dobi krasno dviganje, jaz pa nič. Poskusim do Jezerskega Stoga, pa gre vse bolj dol in se predam in obrnem in začnem riniti ven proti vetru. Zgubim do malo nad Vogar, pa spet naberem, vendar čez 2400 ne pridem. Potem porinem proti Studorju, opazim nizko spodaj Djokota, ki se vrača od Tosca in matra nad Vojami in potem tam tudi scuri.

Nad Sredno vasjo pa je s Tosca tudi že Igor. Ker lepo pobira, do njega in še jaz zavrtim. Vendar se mi zdi, da samo zanaša nad Pokljuko, brez neke bistvene pridobitve višine, zato se usmerim proti Bohinjski Bistrici in potem vzdolž glavne ceste potegnem do Nomnja.

Zoranov let

Igor še nekaj časa jadra in na koncu pristane pri Kramarju.

Igorjev let

Igorjev komentar leta: Plani so bili pravi. Izvedba tudi. Do tenutka, ko se ti v steber 7+ tik pod bazo, naravnost vate s strani zapelje je… jedriličar, za katerega sem prepričan, da me ni videl, saj odvije skoraj zadnji trenutek, pa še to le na 20m pred mano in potem še zavrti skoraj v bazi z mano. Jasno, da sem se zapeljal ven čist trd. Potem pa brez pravega cilja in, ko še enkrat uspešno poberem pred Vogarjem sem kar brez motivacije in primerno nezbran. Bolj varno je bilo pristati.

Še vizualizacija letov

vizualizacija letov

Kar nekaj časa čakam, da z Djokotom rešita avto izpod Vogla in potem me Igor pobere v Nomnju in via Gozd (prevzem postaj in malo smalltalka z množico letalcev na pristanku) proti LJU.

Super dan, super letenje, super razgledi (čeprav sva mogoče upala na malo več… mogoče bi morala z Vogla odpeljati nad J Bohinjce…) 🙂 .

Jata gre na Pohorje, jaz sem deloven, bi pa šel nekam blizu popoldan. V zraku generalno SZ cca 5m/s. Smer ni tipična za naše kraje. Z Emilom se dogovoriva za pošihtovsko Slivnico, ob 14.00 pri pumpi.

Nekaj minut čez dogovorjeno uro pridivja Kus, naložim se k njemu v avto in noriva gor v klanec, da sva gor, še predno utegnem pomislit, ali sva sploh speljala 🙂

Na štartu piha… sprva v redu, nato pa… iz vsepovsod. Gor, dol, desno, tudi iz drevja ven… levo.  Ko postaviva in sva že vpeta pihne močan sunek od zadaj, da nama čisto pomendra padali in ju, kljub temu da sva vpeta, ne moreva odvozlati. Oba se morava odpeti in reševati nastalo situacijo. Emilu to uspe hitreje kot meni – čeprav sem bil jaz prvi naštiman za štart, in dobi lep interval ko pihne gor in spelje. Jaz se še nekaj časa matram odvozlati, Emil že nabira, nato pa tudi meni uspe, dobim interval in tudi jaz speljem.

Dviganja so zelo turbulentna, ampak tudi močna. Oba sva hitro na 2k in čez, a če padeš ven.. padeš tudi v močno propadanje in zračni pralni stroj. Meni na GPS-ju crknejo baterije (kar je pri meni običajno za vsak 2-3 prelet), zato se ukvarjam s tem nekaj časa in ko mi uspe, vidim, da sem z lepo višino in malo izgube pridriftal do Javornikov !!!

Smer leta je sedaj očitna. Za Javorniki začnem nabirati in v drugem stebru začnem pridobivati zelo lepo višino. Pri 2399 mi zašteka še telefon, zato se pod kumulostrado zapeljem čez Poček, mimo Sv. Trojice proti Pivki. Vmes še malo pobiram, nato pa se poskusim usmeriti proti Postojni. Napaka. Obrnem nazaj in skušam popraviti višino, rinem proti Šilentaborju, pa sem le vedno nižji in tam me splakne dolinc.

Jean – Slivnica – Pivka

Ker mi je tudi na telefonu skoraj crknila baterija in sem spremljal zračni prostor, sem ga imel priklopljenega na power bank in samo položenega na cockpit (brez ježka). Na pristanku mi je seveda vse skupaj zletelo po tleh v travo in začelo se je iskanje telefona. Hitro sem obupal in šel k ta prvi hiši prosit, če mi lahko posodijo svoj telefon za iskanje – klic na številko ali klic Ani, da mi pošlje koordinate telefona (live tracking). Prišla sta mi pomagati mož in žena, ki sta ravno urejala vrt. Telefon imam skoraj vedno samo na vibro, tako da prva opcija je bila neuspešna. Mogoče bi videli vžgan ekran v travi – nope, telefon je bil obrnjen z ekranom navzdol. Že kličem Ano za koordinate, ko pomagačica zagleda telefon brez kakršnih koli drugih pripomočkov ali pomoči in sem rešen.

Zahvalim se jima in začnem pospravljati. Mož se vrne in mi ponudi hrano in pijačo 🙂 Zato se zakoreninim pri njih na terasi, se dodobra okrepčam in počakam fotra, ki me je iz Pivke prišel iskat.

Kamera je pa seveda ostala doma… Mogoče je to moja karma – lepi poleti uspejo le, če nič ne fotkam 🙂

Emilu je tudi štrajkal telefon in ga kaže na nemogočih višinah na live trackingu.

Emil – čuden live tracking

Slišim se z njim, pristal je pri Cerknici in ima avto že rešen. Super. Letel je pa do Čabra (še malo naprej) in se tudi vrnil !!!

Emil – Slivnica – Čabar

Komentarji:

Andrej Erznožnik : Čbr in širše samo tvoje! [28.06.2016 21:38]
Stane Bajt : Hudo dobro. 🙂 [28.06.2016 21:41]
Borut Lapajne : lepa [28.06.2016 21:42]
Emil Kos : In to po ŠIHTU!!! Jebem ti K………. [28.06.2016 22:35]
Zoran Gaborovič : čestitke [28.06.2016 22:52]

Po šihtu se odločim za kak skokec, ostali se organizirajo bolj za Zavrh. A do tja mi ni, če že Grmada obeta. Erzotu javim svojo odločitev (ki jo očitno ni posredoval naprej, ker so se na Zavrhu spraševali, zakaj niso šli raje na Grmado).

Na štartu, presenetljivo, piha skoraj iz desne, kar močno, tako da še kakšno minuto počakam in opazujem, predno se lotim postavljati. Nato se mi zdi, da se umirja in ko sem že čisto oblečen in se kuham na štartu, veter popolnoma crkne. Čakam in se kuham, minute minevajo, od mene že vse teče, nato končno začne pihljati gor (še vedno malo iz desne – JV). Lepo speljem in zavijem na desni rob, tam je pa slabše kot na štartu, kjer greben drži nulo. Peljem levo proti Grčarevcu, poskušam kaj povrteti, pa dviganja niso homogena, padam ven, ni močno. V Grčarevcu sem prenizek za nadaljevanje, zato iščem kaj konkretnega, da nadaljujem proti Logatcu. Enkrat naberem do 1200, pa spet padem ven, vse je razbito, švoh. Izgubljam do 800m, nato pa spet zahakljam isti (ali sosednji) steber in ga skušam čim boljše obdržati, nato pa končno prebijem tisto čudno inverzno plast na 1300 in gre lepo gor v bazo. Ni vertikalnih razvojev, zato še kar nadaljujem in se počasi usmerjam proti SZ (če naj bi pihal JV), pa ne gre več kot 25-30 km/h. Iščem kam piha veter in opazim, da je v višinah kar konkreten SV, zato zavijem z vetrom in gre 55+ km/h proti Lovrencu. Tam še nekaj povrtavam, čeprav mi ni treba, ker se delajo baze in sem pod/med njimi / v njih. Grem naprej proti Nanosu, hitrost je pa vedno večja, zato se počasi usmerim ven v gotovo curažo. Nižje kot sem, bolj me bremza burja (tipično), pristajam pri Dilcah v rikverc na gasu. (Pred tlemi ga spustim, da ni presenečenj).

Spet me moj strah pred neznanim ustavi, da bi odletel kaj boljšega, ampak sem vseeno zadovoljen.

Kamera je pa seveda ostala doma…

Let iz Grmade