Padalska jata

Erzo zgodaj zažene zadevo (serija ga skrbi…) in ker je napoved podobna kot včeraj, predlagam enako – Marčev hrib. Erzo je za, Simeon je bil že včeraj, ko pa se bliža ura srečanja na Železniški (13.30), se Simeonu zdi preveč tvegano tja dol riniti (saj uliva) in odpove sodelovanje.

Z Erzom se odpeljeva v dež (že pred Uncem vliva kot iz škafa) na Ravbarkomandi v LC naloživa še Jeana, ko se tam pojavi še Emil (čaka Redstara), ki tudi namerava proti Črnemu kalu. Malo se usklajujemo, pa nič ne uskladimo in naprej. Dež poneha šele do Kozine. Ko smo na Črnem Kalu Emil in Redstar javita ispod Kvirika, da je tam sonce (sta nas prehitela). In seveda pozabimo na Marčev in gasa naprej.

Predhodnika urejata logistiko (en avto dol na pristanek), ko mi že postavimo. Zadaj in proti Črnemu Kalu vse temno in nizke baze, proti Buzetu le malo bolje, piha JZ lepo gor, včasih malo butne. In v luft: Jean, Erzo in jaz in … še Emil in Redstar.

V zraku drži dinamika nekaj nad grebenom. Erzo in Jean mi uideta in sam naberem desno od štarta nad vse ostale. Jean poskusi proti Buzetu (kot je bil Erzov nasvet pred startom – “nabrati in smer Buzet…”), pa hitro pride nazaj daleč pod startom in skoraj scuri. Vsi so nizki, potem pa Emil začne nad dolino rahlo pobirati. Ker meni nad startom više ne gre, se odpeljem proti njemu nad dolino in dobim nad njim (zelo zanešeno) dviganje, ki gre gor proti bazam. Naberem do 1000. Vsi se zberemo v tem dviganju in vrtimo (sem nekaj časa kar najvišji – ne več kot 3 gor), dokler Erzo po postaji ne vpraša, kdaj bomo začeli bežati stran. To seveda takoj spremeni moj pogled na stvar (taktika ?!) in mi uživancijo spremeni v nervozo. Gledam naokoli, ali mogoče to že zauga, tam so res neke črne baze… Vprašam za nasvet, kam bi šli, pa dobim odgovor, da ga je v takem že preveč strah, da bi delil nasvete (taktika ?!)… In se odpeljem naprej nad dolino, dokler vario ne neha piskati. Ko se spet razgledam, vidim, da Erzo zadaj še vedno navija in je že 200+m višji… Zavije v smeri KP (tam je še najbolj odprto), jaz globoko pod njim za njim. Pa gre samo še dol in zato obrnem po grebenu proti Gračišču (kjer je dovolj lepih pristankov). Rinem naprej in ugotovim, da grem direkt v veter le še 15 naprej (veter je obrnil iz JZ v SZ ?!). Ko sem že nevarno nizek, obrnem in se s 55 odpeljem nazaj in dokončno scurim v Lukine.

Zoranov let

Pospravim in dvignem palec na glavni cesti. Jean sporoči, da je scuril zadaj v Dvorih.

Žanov let

Dobim štop, ki me zapelje prav na vrh Kikirikija do cerkvice – in na štartu konkretno piha od zadaj S-SV.

Ko se odpeljem po Jeana, se Erzo javi iz Buzeta.

Erzov let

Emil pa je prišel iz Roča skoraj nazaj do pristanka

Emilov let

in potem z avtom reši Erza in Redstara. Midva z Žanom pa kar sama proti domu…

Še vizualizacija naših letov

vizualizacija naših letov

Vesel ko radio (zaradi krasnega in uživaškega začetka) in hkrati razočaran (ker pridobljenega nisem znal izkoristiti).

V višavah močan JZ, dež razmetan po SLO. Proti obali kaže še najmanj vetra in največ sonca. Erzo je malo nervozen zaradi serije, ko razpiše ob 14.30 Vrhniko – smer Vremščica. Potem pa panika, naj čim prej pridem na Vrhniko, ker prihajata Simeon in Poje v nuji, ker da se gre na Marčev hrib, ker bo Vremščica itak premočna (vir: Nevidni…).

Na Vrhniki vso robo naložimo v LCja, pa še Erzo in Simeon k meni, Poje (ki se mu bo dokaj mudilo nazaj na zemeljsko-nezemeljske obveznosti 🙂 ) pa odšiba na Unc pobrat Mega in Jeana na Ravbarkomandi (ki se je pustil zapeljati 🙂 v duhovnem in fizičnem smislu). Pod Črnim kalom pusti Poje svoj avto  in vseh 6 z LCjem gor.

Potem se sončimo na robu v čudovitih vonjavah primorskih zelišč ob nabijanju vetra, ki bo ponehal ob 17h (vir: Simeon). Simeon razstavi svojega novega Cure-ta, dvigniti pa ga ne uspe 🙂 .

Žanov dokumentarec dogajanja:

Erzo postane popolnoma nervozen in mrzlično predlagamo razne alternativne variante (Socerb, Brestovica, Srbani, Kikiriki,…). Žan med tem reši še eno službeno dolžnost preko telefona na daljavo (uradno še dežura). V višavah pod bazami vidimo nekaj padalcev nad Socerbom in ob 17h (ko veter sploh ne poneha, prej pojača – vir: dejansko stanje v naravi) pade odločitev za odhod.

Pojeta spravimo dol do njegovega avta in se poslovi, LC pa na Socerb 3. Nekaj jih že/še  visi v luftu. Postavimo še mi in v luft: Simeon, Erzo, Žan, jaz in Mega.

Potem pa ena ura čudovitega jadranja, kot ga jaz tu še nisem doživel  (v močnem J, JZ).  Navijamo čez jurja, jadramo sem in tja in vrtimo v zelo zanešenih stebrih. Erzo in Žan se usmerita na Črni kal, Erzo celo (edini) pojadra na Marčevem hribu in nazaj. Mega poskuša toplandati, pa na koncu pristane na uradnem spodaj, Erzo tudi na uradnem,

Erzov let

Erzov komentar leta: Po neuspeli odpravi na Marčev hrib ob vodenju velikega inštruktorja Simeona, kjer je veter pihal samo bolj in še bolj, smo se malo pozno premaknili sem, čeprav smo vsaj uro prej opazili padalce viiisoko nad Socerbom. Večina je bila Nemcev s Tmina, pa tudi udeležencev angleškega opna iz Humina. Vsi na internetu najdejo informacijo, da se tu leti, ko drugje ni pogojev.

Žan pa blizu zraven.

Jeanov let

Žanov komentar leta: Kar naenkrat je prtegnu en jug, da so še stari prdci ušesa vlekli, spodaj na pristanku razmetavalo. Jaz na polnem gasu nisem prišel do travnika.

Sam na kocu rinem proti Ospu, pa lezem samo še 5 naprej, tako da obrnem in pristanem na planoti zgoraj pri pokopališču pod vasjo Socerb (za čez nazaj v Dolino sem prenizek).

Zoranov let

Simeon se po atraktivnem letu čez Trst na Z in še bolj atraktivnem obalnem zaključku in najbolj atraktivnem pristanku na  obali,

Simeonov let

vrača z avtobusom, štopom (vlakom?) in v pešačenju na uradni pristanek. Mega pripešači gor rešit LCja, pobere mene v vasi in dol po ostale.

Super smo se imeli, z obilico dobre volje :-).