Padalska jata

Dnevi v Manilli so hitro minevali. Čeprav nenačrtovano, smo vsako noč prenočevali v Tamworthu, da se je gazdarici Deborah smejalo, čeprav smo jo vsakič zmotili okoli 23h – pa kaj se nebi, ena noč, en stotak. Iskali smo tudi druge lokacije, pa so bile bodisi zasedene bodisi zaprte ob uri, ko smo se vračali ali pa samo niso bile ob poti. Šele zadnji dan smo uspeli prespati v padalskem kampu pod vzletiščem po zelo dolgi vožnji, ko sta Franci in Peter pristala zahodno, Erzo pa severno od izhodišča in je bil cel krog pobiranja okoli 600 km dolg. Kupili smo si tudi avstralske sim kartice pri operaterju Telstra – kao najboljši – in ravno v okolici Manille z zelo slabo pokritostjo. Kasneje smo izvedeli, da so tudi naši telefoni (razen mojega) povsem nesposobni in da avstralci povečajo doseg z dodatno zunanjo anteno.

Slika 1: Trije … padalci

Slika 2: Ekstremna termika na vidiku.

Slika 4: Ogromni dnevni kopi.

Vmes pa so padalci naredili nekaj odličnih poletov, bili visoko tudi 3600 m visoko, imeli nore pobege z dvojne višine dreves in pristanke na odročnih krajih, kjer jih je bilo v temi še toliko težje najti.

Slika 3: Vzorci z neba.

Slika 4: Vzorci z neba drugič.

Slika 4: Vzorci z neba tretjič.

Slika 4: Aja, vse slikce so retuširane 🙂

Kenguruji so se nas na srečo izogibali, čeprav smo si jih takrat še želeli videti. Ampak na tem koncu jih pač samo ni bilo veliko. Sam sem imel na cesti eno situacijo s tesnim izzidom, ko je nekdo v makadamski ovinek pripeljal z okoli 80 km/h in ko me je zagledal, zavil malo bolj na ostro, da ga je začelo bočno odnašati v moj avto. Na koncu so mu gume prijele ravno toliko, da ga je odneslo v travnato-peščeno bankino na njegovi strani in je lahko po 50 metrih oranja odpeljal naprej po cesti.

Slika 8: Skoraj usodni ovinek.

Slika 5: Akumulacijsko jezero Keepit.

Slika 6: Francije kokpit – glej višinomer.

Na vzletišču smo se spoznali tudi z ostalimi padalci, med katerimi so nekateri tudi poznali Slovenijo in sosednje države. Bil je en potomec Italijana, katerega oče ali dedek je bil iz Istre. Nekdo drug pa se je pohvalil s tem, da se je od bosancev, ki so bili tam pred nami, naučil povedat po njihovo “f*ck your d*ck”. Kaj drugega bi se res težko navadili… Spoznali smo tudi Godfreya, lastnika avtokampa in inštruktorja, ki je kupil celoten hrib in na njem naredil vzletišča. Zelo prijazno nas je opomnil, da bi bilo lepo in pošteno, da se včlanimo v njihov klub in dobimo dovoljenje za vzletanje z njegovega hriba, kar bi lahko storili že prvi dan, če se ne bi tako mudilo v zrak.

Slika 7: Francijeva malenkost.

Slika 7: Francijeva prevlada.

Slika 7: Francijev nadlet.

Še naprej so pritiskale muhe. Na začetku se je zdelo nemogoče živeti z njimi, s časoma pa se navadiš na en oblak, ki ti stalno leta pred obrazom in hoče pristat prav povsod. Nek aboridžin je tudi povedal Erzotu, da se v avstralski vojski ne salutira tako kot drugod, ampak se z roko pomaha pred obrazom. Poleg muh pa stika z drugimi živalmi nismo imeli. Opazili smo ogromno ptic, papige, črne vrane, ki se smešno oglašajo, nekakšne mešančke med vrano in srako, ki požvižgavajo, kasneje pa tudi ptiče, ki se oglašajo kot opice. Prav posebna kategorija pa so bili orli…

Slika 7: Ta pa ima protekcijo pri šefu – vsako jutro zajtrk.

Naselji in zgradb nismo mogli občudovati, ker dejansko ni bilo dosti za občudovat, so pa bila drevesa, ki so ta čas začela cveteti in cvetela so z modro-vijoličastimi cvetovi trobentaste oblike. Listov še niso pognala in cela krošnja je bila čudovite modre barve. Poleg teh so bila tudi druga, ki so cvetela tudi druga drevesa z oranžnimi cvetovi, ki so bili zelo čudne oblike – nekakšne oranžne palčke so izhajale iz skupnega izhodišča. Drugega cvetja pa ni bilo videti. Morda samo te rože z okroglimi socvetji, ki jih pri nas sadimo po balkonih tu pa rastejo skoraj kot grm.

Slika 8: Čudovita drevesa

Slika 8: Še malo več kiča

Slika 8: Selfie

• Francijevi leti: 19.11., 20.11., 21.11., 22.11.
• Erzotovi leti: 19.11., 20.11., 21.11., 22.11.

Od tam kjer smo prejšnji dan končali, smo zarana nadaljevali. S polnim plinom v Manillo. V kraju smo se malo lovili pri iskanju ceste do padalskega avtokampa in vzletišča. Sila je bila velika in vsak kolovoz v smeri Mt. Borah se je zdel pravi, zato smo zapeljali na prvega in najprej srečal čredo krav, ki je zasedala senco drevesa, ki je padala čez cesto. Takoj nato pa se je cesta spustila naravnost v strugo reke. Franci in Erzo sta zabredla v potok in strokovno ugotovila, da bo šlo čez, samo ustavljat da se ne smem. In šlo je čez in čez kilometer ali dva smo prišli do kampa. Ampak kdo bi se brigal za uradne stvari (prenočišče, licenca, …), ko pa je treba čimprej v zrak. Zapeljali smo torej proti vzletišču in klanec je postajal strmejši, nazadnje se je vzpenjal naravnost v hrib, da smo trepetali ali bo avto speljal ali ne.

Slika 1: Krave na cesti …

Slika 2: … in strmi klanec.

Avto je sicer vzdržal, ampak prav prijetno mu ni bilo. Na vrhu je sklopka pošteno smrdela in še dobro da ni bilo hujšega. Pa kaj naj, nihče ni znal povedat, kako naj vozim avtomatika. Kasneje sem ugotovil, da ima tudi L na menjalniku in 4WD, zato v naslednjih dneh ni bilo več težav.

Slika 3: Erzo

Slika 4: Franci

Na vzletišču so bili idealni pogoji in zato so Peter Erzo in Franci hitro odleteli, vsak po svoje. Jaz pa sem počasi odvil po klancu navzdol in poskušal najti padalca, ki bi mu sledil. In našel sem Erza, ki je tudi kmalu za tem pristal prvi, zato sem ga zapeljal do bližnjega griča na projekt, kjer se je spoznal z nepokošeno avstralsko divjino in na koncu tudi komaj izkopal iz visoke trave.

Slika 5: Franci

Slika 6: Franci in Peter

Nato sva skočila po Francija, ki mu je nekdo mimovozeči hotel ukrasti padalo, ki ga je pustil ob cesti in se zavlekel v senco. Peter je odletel najdlje ta dan in smo ga iskali do sončnega zahoda. Nato pa se je pojavil problem kje spati. Do Manille je bilo okoli 200km, zato smo se odločili poskusit srečo v Tamworthu – kabine tako ali tako še nismo imeli rezervirane. Moteli so se izkazali predragi, nato pa se nam je pokazal City Lights caravan park na obrobju mesta. Iz postelje smo nekaj po 23h vrgli gazdarico Deborah, ki nam je za 100$ dala skupinsko ležišče v katerem smo bili sami. Nismo si mislili, da se bomo k njej še tolikokrat vrnili, ampak v naslednjih dnevih se je vedno izkazalo, da je bila ta lokacija najboljša na poti proti Manilli. Tako smo vsak dan s seboj vozili vso svojo prtljago in se vsak večer, razen zadnjega vračali spat tja.

Slika 7: Prvi pogledi z neba

Slika 8: Drugi pogledi z neba

• Francijev let
• Erzotov let

Po kratkem spanju na mrzlih trdih tleh melbournskega letališča smo končno dočakali osmo uro zjutraj, ko so odprli izposojevalnico avtomobilov. Kljub neprespanosti in grozeči vožnji po napačni strani ceste, je bil čimprejšnji pobeg pred vrvežem potnikov na letališču najboljša možnost. Saj, bomo že kasneje imeli možnost počitka.

15. novembra smo se GO-Optijem odpeljal v Benetke in tam z Emirati poleteli proti Dubaju. Grabila me je močna trema, ki pa je izginila, ko se je letalo odlepilo od tal. Povsem miren nisem bil tudi naslednjih 18 ur letenja, je pa bilo vsaj znosno. Nekoliko je pripomoglo tudi udobje Emiratovega letala in prijaznost stevardes, ki so se potrudile s kosilom in kasneje še večerjo.

Po dobrih petih urah letenja smo se ustavili v Dubaju, kjer imajo ogromno letališče. Za sprehod do naslednjih vrat smo porabili okoli 20 minut, saj smo morali priti na drugi konec poslopja, ki mu ni bilo videti konca. Po treh urah smo se nato vkrcali na drugi let v Melbourne, ki je trajal 13 ur in pol. Po eni strani nič posebnega, saj se da preživet 13 ur. Vendar postane neprijetno, ko si zaprt v leteči kapsuli in se ne moreš kaj dosti premikati. Od sončnega vzhoda nad Indijskim oceanom do njegovega zahoda nad Avstralijo smo odštevali tisoče kilometrov, ki so bili še pred nami – nekako ena ura tisoč kilometrov.

Ob pristanku okoli 23:30 zvečer sem si šele zares oddahnil. Sprehodili smo se sam še čez mejno kontrolo, kjer niso sploh nič komplicirali. Za srečno pot je vsak dobil še en žig v potni list in že smo bili prosti. Ker pa smo imeli še celo noč časa, smo si poiskali en miren konec letališča in poskušali zaspat. Po zgledu nekaj ljudi smo se polegli zraven po tleh in oddremali kakšno uro. Kaj več pa ni šlo, saj je zjutraj letališče oživelo in nočnega miru ni bilo več.

Na letališče nas je prišla iskat ena ženska iz izposojevalnice avtomobilov in nas zapeljala do pisarne, kjer smo prevzeli športnega džipa. V polomljeni angleščini smo se zmenili vse podrobnosti, spravili prodajalca v zadrego z rezervno gumo, ki je on nebi znal sneti z avta ter potrdili, da štiri kolesnega pogona ne bomo uporabljali – le zakaj bi ga, če ni treba (le kako naj bi vedeli, da nam bo prišel še kako prav). Prvi metri po levi strani so bili spet zelo nesigurni, na hitri cesti pa so kolesa stekla. Z nekaj postanki smo prišli do kraja Forbes, kjer smo za čez noč najeli malo kočico in vsi utrujeni zaspali v trenutku.

Ta prvi dan ni bilo prave volje občudovati pokrajino. Kljub temu se ne moreš izognit prečudovitim panoramam in se ob tem vsaj malo načuditi. Seveda, hoteli smo videti tudi avstralsko maskoto, kenguruje in jih tudi zares videli precej, žal povoženih ob cesti. Baje, da pridejo ponoči na plano in radi skačejo po cesti …