Padalska jata

Moja misel je, da bi šli na Škrabarjev vrh (ki je blizu), pa me Erzo in Mirko prepričata, da je bolje na Dobrovlje, sicer danes zamudimo “resno” letenje.

Na pristanku, ki je že v senci, zvemo, da na V startu piha dol (Dolarjeva žena Zdenka 🙂 ). Itak ciljamo na stari J start, tako da jo prepričamo za šoferja (je ni treba prav dosti). Naložimo še prispelega padalca in gor.

Mimo V starta, kjer modruje večja skupina v senci in s hrbtnim vetrom (tudi Ambrož Mikelj – tandem…) do kmeta pod J startom. Z robo gor. Tu sta že Siniša Zarič in Gregor Dolar. Piha z leve in drevesa so že visoko zrasla od zadnjega Erzovega obiska 🙂 .

Erzo začne psihirati, da mu pa res ni treba (Avstralija pa to…). Meni pa se ne zdi tako strašno in kar postavim. Vsi naokoli nadzorujejo veter in ko začne malo manj pihati s strani, zalaufam in lepo speljem, bogato čez smreke. Takoj na levo in ob pobočju mimo V starta, kjer se nekateri tudi pripravljajo. Zavijugam v senci, nazaj in potem z vetrom na senčen in hladen pristanek.

Zoranov let

Seveda Erzo starta takoj za mano in se na koncu odpelje daleč proti glavni cesti na sonček.

Erzov let

Mirko se spet odloči za ne… Z LCjem so kmalu doli pri meni. Poslovimo se od starih znancev in po Erza.

Frenk Lokovšek je sicer danes nekaj kombiniral za Križno goro na V, pa me to ni preveč pritegnilo, saj se mi zdi let na V tam preveč tvegan (na Z pa sva ga pred kratkim uresničila s Pohlom). Ko pokličem Erza, je za takojšnji odhod: Štajerska ali Dolenjska. Napovedani V je šibkejši na Štajerskem, tako, da sva zmenjena.

Na poti proti Vranskem še vedno gruntava kam. Najprej imam v mislih Škrabarjev vrh, pa Cic odsvetuje, saj se mu zdi (po napovedi) preveč V. Tako se odločiva za Črni vrh (v Savinjski dolini), ki je bolj za V in nižji.

Spodaj na pristanku (pri neuresničeni stanovanjski naselbini na mestu nekdanje pristave Celjskih grofov) ne piha nič. Z avtobusom gor. Zaparkirava pri vikendu pod startnim travnikom pri križu. Po mokri travi gor. Start čudovit, le trava se cedi od mokrote in piha z leve skoraj s pobočjem (to je bolj sever, kot V 🙂 ).

Postavi Erzo, potegne in odleti. Lepo ga drži in visoko odpelje proti pristanku.

Erzov let

Raztegnem še jaz v mokroto, potegnem in odletim. Tudi mene lepo drži, v začetku še rahlo dvigne. Naslonim se na desno pobočje in z veliko višino pripeljem nad pristanek.

Zoranov let

Ko pristanem, se Erzo ponudi za pakiranje robe, jaz pa naj rešim avtobus. Obiščem okoliške kmetije in pri tretji od kosila snamem mladeniča, ki me zapelje gor (vmes pa zvem zgodovino propadle investicije v naselje hiš spodaj…).

Ko sem pri Erzu, nadaljujeva kar v smeri Čemšeniške, kjer je po mladeničevem opisu tudi en start (kasneje vidim, da je bil mišljen start Čemšeniška V Sedlo), ki pa ga ne iščeva preveč, saj gori piha že kar močno in v pomanjkanju goriva nadaljujeva raje proti Trojanam. Na drugi strani iz doline zavijeva gor na oglede na Krajnje brdo, pa tudi tu piha dosti premočno (in od zadaj).

Po vijugah se spustiva dol do križa (Krašnja), ki ga je Erzo nekoč že odletel (midva z Mirkom, ki sva bila takrat zraven, pa ne). Piha sprejemljivo, zato postaviva vsak na svojem koncu zaraščenega travnika.

Odleti Erzo in pristane ob stari trojanski cesti.

Erzov let

Erzove slikce

Jaz takoj za njim in ob šejkanju v močnem vetru pristanem zraven njega.

Zoranov let

Sedaj jaz pospravljam, Erzo pa gor po svoj avtobus…