Padalska jata

Včeraj zvečer smo se sicer dogovarjali, da bi naj bilo danes bolje na Primorskem, pa je zjutraj tam še vse mokro in neobetavno (napovedana burja je danes zelo močna burja ! ). Zato pa naj bi bilo na Štajerskem bolje. In Erzo predlaga, da gremo gor (prva postaja bo Hom-Prebold). Uki je tudi danes zraven, Mega pa ta smer ne mika in ima še nekaj nujnih del za dokončati… Potencialna Manca je nedosegljivo odsotna.

Tako se dobim samo z Erzom in Ukijem na izvozu Bizovik, preložita robo v LCja in proti Celju. Vmes pokličemo Frenka za lokalne info ob tem SV vetru in izbira Hom se mu zdi odlična.

Najprej odvijemo v Prebold do šolskega terena (da vsaj en skokec naredimo za začetek in si zazihramo vsaj en današnji let, če se kasneje ne bo izšlo…), kjer eni vadijo, piha kar v redu, je pa cesta do vrha še vedno zabasana, tako da si premislimo in gremo naprej proti Burkeljčevemu hribu (naslednji potencialni uvodni start), kjer pa nas ustavi ograjen hrib, neprijazen do padalcev. Nadaljujemo proti Homu.

Medtem ko spodaj čakamo na Frenkov prihod, obiramo bližnjo novodobno graščino s helikopterskim hangarjem. Lokovšek nas odpelje na pristanek, potem pa on z nami do pod vrh. Na sam vrh moramo peš in tu v kočo na pozdravni čaj (časti Frenk) in štrudel (tudi časti Frenk), ki pa se nedoločljivo zavleče in nam začne najedati naš  letalni čas…

Končno smo pri padalih na res lepem štartu (mene so skoraj prisilili, da vzamem za tak start 1.klasso). Hitro postavimo: odleti Erzo in malo zajadra, minutko za njim jaz, potem pa še Uki in Frenk. Okoli hriba proti S tik za Erzom, nad pristankom (Frenkov avto) in v rahlem dežju čez Savinjo, kjer moram pred zadnjim drevesnim šavjem zabremzati v desno čez cesto, kjer pristanem,

Zoranov let

medtem, ko ga Erzo na klousiča preleti.

Erzov let

Ko pospraviva v dežju (sem vedel, da bi mora vzeti coto 🙂 ), že pride Frenk z lokalnimi kolegi,

Frenkov let

ki nas zapeljejo do Ukija

Ukijev let

in naprej gor po avto. Vso pot vedno močneje dežuje, tako da novodošli zaenkrat pozabijo na letenje…

Greva naprej proti J. Predlagam najprej Rožar, saj je najin tajni projekt pri Kikirikiju še daleč, pa Erzu ne potegne … in velikodušno ponudi mojo bolečino – Sv.Križ (Gradiščica), ki je bližje (in ga on itak že ima – res pa ne še letos 🙂 ). Nebo je sicer temno in neprijazno, piha pa ugoden JV, kar bi pomenilo start v drugo – lepšo smer (in potem kritičen ovinek čez sedelce… o čemer smo že razmišljali). In sem seveda takoj za.

Že šestič parkiram na znanem mestu 🙂 .  Erzo vzame lahko opremo, jaz coto in gor. Na vrhu piha ravno prav, vendar malo preveč z leve (čisti V). Startati je treba proti JV, sicer bo problem priti čez sedelce…

Erzo je spet prvi pripravljen, lepo dvigne, potem pa mora po položnem pobočju kar malo laufati in posiliti naprej in v desno, da ga končno le vzame. Še predno dokončno postavim po drekih in mokri travi, že javi s pristanka, da je bilo čez sedlo na klousiča.

Erzov let

Potegnem še sam in gre krasno na mestu gor, vendar me laufanje diagonalno na veter noče odlepiti, tako da prekinem na sredi pobočja. Malo obiranja s trnastih grmičkov (malenkost – samo 10 min 🙂 ) in nazaj na vrh.

Drugič potegnem čisto na V in ga tako tudi držim nad sabo, odšetam pa diagonalno v desno in se odlepim in takoj odvijem v desno “na kol” in se lepo nad drevesi pospešeno (Venturi na sedelcu, pa to…) odpeljem čez pobočje v dolino in pristanem zraven Erza, ki je medtem že pospravil.

Zoranov let

On pešaka gor po LCja, jaz pa pospravim in obojno robo odnesem vedrit k brezoviški cerkvici, saj je ravno začela sodrasta nevihta. Ko pride Erzo z LCjem, v mraku še nabere regrat za večerjo in gasa med dežjem na Vrhniko.

Ful zadovoljen, ker je ena od velikih bolečin potešena 🙂 .