Padalska jata

Danes je Čretnik tisti, ki spravi jato na obrate. Erzo sporoči, da Čretnik vabi v kombi na Lijak, ker bo super. Najprej malo oklevam, ker nisem povsem prepričan (opcija je jadranje na Glemu…), ko pa še Magični Mačkon (MM) potrdi udeležbo na Lijaku, je jasno, kam gremo. Tudi Mega je takoj za, v igri pa je še Manca, ki bi kasneje prišla dol, če res bo.

Ob 11.10 v Čretnikov kombi na Železniški, potem na Uncu zastoj, preden poberemo Mega. Ko se prevalimo čez Razdrto, pa sonček in pomlad v Vipavski. Na pristanku poberemo še MM-a in gasa gor.

Na startu je. Je. Vse super, razen blatne packarije (tudi dolina se povsod svetlika od stoječe vode po travnikih in poljih). Sonček, veter postopoma raste, malo počakamo, potem začnemo postavljati.

Prvi je Kante, Čretnik starta drugi z deviškim Icepeak 7 iz tovarne, potem   Erzo, Kavčič, Gorazd in jaz. Najprej rahlo na levo, pa vidim, da so skoraj vsi na desni  (Gorazd ne – zato pa bo scuril) in odvijem na desno pobočje in najprej lepo sledim ostalim. Meni se zdijo dviganja ozka in vsakokrat, ko hočem obrniti, sem čez pol obrata že zunaj, ali pa si ne upam zavrteti in delam osmice (vsakokrat, ko me rahlo rukne, pogledam kupolo in se spomnim Vogla 🙁 ). Erzo, Kante in Kavčič lepo nabirata zadaj nad mano, jaz pa kar drajsam na isti višini in vsakokrat, ko nekaj naberem, potem spet izgubim. Naenkrat mi vsega zmanjka (Erzo kasneje pravi, da je takrat zaprlo in res nehalo delati…), zapeljem se na V rob in se tu še 10 min grebem nad drevesi za vsak izgubljen meter. Ko sem že nizko (vidim, da dva pristajata na Modelarski…), se odpeljem na blaten pristanek in zložim na asfaltu.

Zoranov let

Nad grebenom vse črno in zaprto (kot da se pripravlja najhujša pomladanska nevihta). Iggy pravi, da je za danes konec. Takrat prdivja Luka Slak in spodbuja za gor. Jaz sem za gor, vendar samo za šoferja za Čretnikov kombi. Iggy s sinom (planirata tandem, če še ujameta…), gardist iz Čretnikove skupine (ki je tudi scuril in gre še enkrat), Luka (ki je ves našpičen) in jaz. Gor grede me spodbujajo, naj grem še enkrat, pa mi črnina in nekaj padalcev tik nad pristankom preženeta te želje. Napaka (samo tega še ne vem)!

Odpeljem kombi dol, vmes Manco seznanim s tekočo (črno) situacijo :-), pa pravi, da se je itak že odločila, da ne pride. Ko zapeljem na pristanek, je tu tudi Gorazd v totalni depresiji (že drugič scuril na Lijaku) in “prodaja” vso svojo opremo. Poleg njega so tu že Kante in še nekaj Čretnikovih. Z Gorazdom tolaživa drug drugega, Kante pa priliva olja na ogenj. Potem pokliče še Erzo, da je pristal v Rožni dolini.

Erzov let

Gorazd gre po njega, počasi pristajajo še drugi, med zadnjimi Slak in gardist (ki sta pozen start fantastično izkoristila), Mega in MM in na koncu Kavčič. Mi, ki smo na tleh, pa vse to dogajanje opazujemo s foušijo, ki je premo sorazmerna času prizemljenosti (ali obratnosorazmerna dolžini lastnega leta…).

Ker se Štajercem nič ne mudi, z Erzom prisedeva Slaku in smo 1-2-3 na Vrhniki (dobesedno !!) :-). Neverjeten dan ! Nekateri so bili debele 2 ure v zraku…

Po petih dneh prisilnega neletenja je danes kriza že huda. Z Erzom tipava voljo drug drugega. Kljub izrednim razmeram po vsej državi in rahlemu dežju v LJU, volja je in se zmeniva za 14h. Cilj je Unc. Tam je žled podrl en steber in delno polomil drugega pod 400 kV daljnovodom, kjer je “potencialen start” (včeraj je bila, zaradi pravega vetra, idealna prilika zamujena). Mega sporoča, da daljnovod že popravljajo.

Pogled na pokrajino ob avtocesti je res grozljiv (kot po jedrski eksploziji). Na Uncu je takoj jasno, da do “potencialnega starta” pri daljnovodu ni možno (delavci, sneg, zapora ceste…).

Pobereva Mega na hišnem pragu in od zadaj proti tolažilnemu startu na Orljeku. Pol hriba je zasutega s podrtimi drevesi, tako da ni šans, da bi se prebili z LCjem malo više, pa tudi smisla nima, saj piha narobe (SZ). Predlagam Primorsko. Erzo in Mega se strinjata z izletom (za letenje sta skeptična…).

Od Postojne do Čebulovce drevesa, kot iz stekla, cestne škarpe kot ledeni slapovi. Od Kozine naprej sneg izginja, jača pa burja… Osp – burja piha od zadaj na izvozu – neuporabno. Dež pa je do sem skoraj popolnoma ponehal. Erzo se spomni na Pavličev Rožar.

Pri cerkvici piha malo premočno za naš okus, čeprav je smer skoraj v redu. Naprej na Kikiriki. Mogoče bo S start. Vreme turobno mračno in oblačno.

Na standardnem startu trakci kažejo idealno J smer (!), izmerimo 9/13,6. Gremo malo na sprehod po grebenu in na ogled bunkerja. Ko pridemo nazaj smo si vsi enotni, da manj piha (namerimo sunke le do 9). Erzo zalaufa po 2.klaso in začne postavljati z Megovo pomočjo, čeprav začne rahlo kapljati.

Potegne in ga liftne malo nad start in se počasi pomika vzdolž grebena. Vidi se, da je na startu idealen veter (J), v zraku v resnici močan JV, saj komaj leze naprej. Jaz, v cota klasi (z Megovo pomočjo postavljanja in razpletanja štrikcev v rahlo nastajajočem mraku),  kmalu za njim pripravljen. Kaplja vedno močneje. Potegnem naprej in ga stabiliziram in preveriva štrikce v zraku in stopim v zrak. Erzo je nehal jadrati ob grebenu in je že daleč zunaj, nekje  v višini mejnega prehoda. Malo še zavjuga in pristane.

Erzov let

Jaz direktno ven, gre počasi, vendar drži. Ko pririnem nad dolino, že pošteno škreblja po padalu. Malo zavjugam in pristanem na travniku zraven Erza.

Zoranov let

Hitro zmečeva skupaj, ko je Mega že pri naju. Na poti nazaj v ledeno dobo še malo podražimo Magičnega Mačkona. Leteli smo 🙂 …