Padalska jata

Sedim na baloknu z … v roki in razmisljam, da je za mano en zares, prav zares dober dan, ki se je na koncu iztekel dalec nad pricakovanji in klavernimi zacetki.
A zacnimo na zacetku, zame je se je pravzaprav vse zacelo ze vceraj, ko sem naposled docakal lepo vreme in s tem koncno en pravi hike&fly. Ideja je bila za hiter popoldanski spust iz Hudicevega Borsta (Zaplata) a sva na koncu s Slabjono koncala kar na (sicer ze osvojenem) Srednjem Vrhu kjer sva ulovila zadnje sapice JZ (speedflyerji imamo precej problem startati v nuli). Vse skupaj mi samo se okrepi zeljo po projektih in plani so takoj v teku. Samsa je takoj za hribe, v bistvu se veliko bolj kot za pravo letenje iz fuj in fej Ambroza. Jst imam velike plane, a zelim nekaj kjer je v izi za odletet (dovolj kamnov iz Grintavca za to jesen) in ima po pomoznosti vmes nekaj plezanja. Ponudijo mi Stol, a se mi zdi (pre)dolg dostop do Avstrijskega izhodisca (+ potrebujemo 2 avta in precej logistike :/ ), zato poiscem alternativo in izberem Velik Vrh v pogorju Kosute. Severni dostop z ferrato je, starta se iz strmega (zelo strmega) travnika pa se dalec ni. Problem ostane edino se vreme ki naceloma je, a me malenkost skrbi sever po visinah in se odlocim zaupati da bo dovolj termike, Samsa pa je itak prelen da bi pogledal vreme in mi ponovno slepo zaupa :D.
Zacneva precej pozno, okrog 14ih sva sele v izhodiscu in caka naju 1200m vzopona v 3eh urah. A ze kmalu po startu se zalomi ko Samsa zagleda precej hitre oblake iz severa in vsa vnema nama nemudma izpuhti v prerekanju glede smisla nadaljevnja vzpona… Ko se komaj privleceva do planine in pri tem srecava za precej tezaven vzpon precej druzinic ki z nasmehom sestopajo, se podkrepiva z ze rednim strudl + caj receptom imava precej vec energije in sva hitro pred zadnjim delom vzpona cez ferrato. Malenkost tesnobno postane takoj po zacetku ko sva soocena z dejstvom da to mogoce le ni tako preprosta smer in bi nama prav prisla celo varovalna oprema(vsaj za psiho). A z vnemo zagrizeva v nestabilne karavanske skale in dobrih 400m plezanja pozneje prispeva na vrh kjer naju pozdravi sibka termika ki jo vcasih prekine sever. Takoj imava opremo napravljeno in ostane nama samo se psihicno pripravljanje in vzlet katerega more Samsa ponavljati.
Let mine precj BP (edino termike je za malenkost vec kot sva jo pricakovala) in kljub temu da nisva prav zares vedela kje bova pristajala, najdeva super veliko polje nedalec stran od avta. Je pa let z ~1300m visinske razlike precej dolg, tako da se lahko tudi z speed krilom precej poigravam in ga spravljam v vrtoglave spirale in globke wingover-je nedalec od strmega pobocja. Samsa pa izkoristi spust za neskoncno dolg trening spiral  in privajanje na njegovega Ibexa…
Caka naju samo se hiter vzpon po cesti nazaj do avta in vzpon za ta vikend je zakljucen :).

Se fotke: https://drive.google.com/folderview?id=0BzI1gter39l6eVB4Y2RKNGpqLWM&usp=sharing

Sobota, popoldanske urice: Z tovaršom “ Sajkotam“ jo zareževa iz kmetije Suhadolnik proti Cojzovi koči, po dveh urah hoje že jeva štrudl v koči in pijeva čaj, štrudl dobi večji pomen ker je en sam in zadnji, zato si ga deliva kot se spodobi za tovariše!

Po ugotovitvi, da je koča polna nekih starejših planincev, ki imajo bojda spominsko slovesnost za ne veva kom, se odločiva, da nadaljujeva pot proti bivaku pod Grintavcem in tam prebivakirava. V bivaku je neka starejša planinka, ki bi si želela z mano v tandemu dol in zatrjuje da je za vse norosti, hmmm? In še en mlad par, ki nama odstopi 2 dl goveje juhe in nama reši večer;)…

Zjutraj prva spakirava in odrineva proti najinemu cilju, debatirava in uživava v prečudovitih pogledih na ostali svet okrog naju.

Po dobri dve uri hoje in plazenja čez ferato sva na vrhu in že nastane problem… piha vzhodnik in je totalno neugodno, se tolaživa in psihirava da bo bolje, samo počakati bo treba! Veter jača in ne kaže na bolje, začneva se pomikati nižje in gledava za opcije ki so na razpolago.

Po cca dveh urah se družno odločiva, da nama Grintovec ni usojen in da ni vredno izzivat, spuščava se nazaj proti Cojzovi koči po južnem pobočju in naletiva na perfektno obrnjeno jaso (Ovnov čir). Piha lepo gor, Tom začne iz nahrbtnika vlačit padalo in pač ni opcije da ne odletiva, čeprav moram priznati da je okrog naju kar smrdelo in tangice za letet so dobile skoraj pravo funkcijo, še malo podebatirava o rotorjih, dolinskem vetru in pristanku, ki ni najbolj optimalen, saj visi in velikost njega ni lih prestiž. Tom se zažene kot bi bil na Planiški velikanki in že je v zraku za njim z manjšim popravkom še jaz, sledijo manjši acro vložki in oba sva na tleh, moja malenkost z ne omembe vrednim padcem.

Vesela kot radio …pospraviva opremo in oba se strinjava da pivo si pa le zasluživa.

Bilo je fenomenalno in tudi če le za 9 minutni let , se je splačalo potrudit!

Pa še slikce: 

https://plus.google.com/photos/105472806995781682857/albums/5913531409678725569?authkey=CIqG0Of03IW4Kw 

Glede na mojo nočno aktivnost (vožnja na Dunaj in nazaj 🙂 ) sem dopoldne, ko se začneva koordinirati z Manco, kar malo odsoten. Glede na V (Erzo je danes definitivno šel na Ivanščico), Mega predlaga Grmado ali Zavrh in jaz sem za Grmado in to posredujem Manci (med postankom v Žalcu) in tudi Mateji.

Ker je Manca frej malo prej, kot sem jaz v LJ, odšiba na Unc in se zveže z Megom (in Sašom) in že šibajo gor, ko se midva z Matejo šele odpravljava iz Lj.

Ko prideva na start, je Manca še vedno v startni poziciji, Mega pa v poziciji za moralno oporo (in psihiranje 🙂 ) in asistenco, Sašo pa že daleč pod oblaki proti Cerknici.

Razdrihov let

Njemu je uspelo startati, ko je bil veter še močan (pa mešajoč sem in tja) in je še delalo, sedaj pa se čakanju in modrovanju pridruživa še midva z Matejo. Občasno vseeno pihne tudi nekaj časa gor in začnem se rihtati in postavljati. To spodbudi tudi Manco, ki končno potegne in jo sprva krasno liftne gor.

Potem potegnem jaz naprej, pa me skipa v travnik, v drugo pa hrbtno in lepo odletim. Manca že počasi curi in se bori in grize, jaz grem v levo za rob in se borim in grizem in dobim dviganje in sem nad startom. Že mislim, da sem zmagal, pa ni več nobenega dviganja in s 100m nad startom samo še počasi tonem ob pobočju (in se borim in grizem). Manca poskuša zunaj nad dolino v smrdljivi termiki, pa ji tudi ne uspe in dokončno scuri. Jaz pa nekaj minut za njo na standardnem pristanku pod cesto pod pokopališčem.

Zoranov let

Med pospravljanjem iščem idejno rešitev postavitve postaje, ker se mi zdi, da pokončna postavitev bistveno izboljša sprejem (v primerjavi z ležečo, kot sem jo imel doslej v kokpitu (?) ). Kmalu je tudi Manca pri avtu, v zraku pa se pojavi dodaten padalec – Redstar. Najprej mu uspe krasno pobrati, potem pa tudi on izgubi višino in drajsa po pobočju pred startom. Končno odleti tudi Mateja, ki samo scuri na pristanek k meni (vendar z novim padalom to malo traja dlje, kot bi s starim 🙂 ). Na koncu je v zraku še Mega, ki se pridruži Redstaru in drajsata skupaj toliko časa, da mi počasi in v miru pospravimo.

Končno sta tudi onadva na tleh. Redstar z Manco, Matejo in mano v rally vožnji (Manca) gor po avte. Ko smo spet dol, pa gruntamo še malo, ali bi še poskušali enkrat odleteti (Strmca, še enkrat Grmada ?), pa se predamo, ker ne kaže, da bi bilo kaj več uspeha, kot prvič. Delux je prej prihajal k nam, pa si je med potjo premislil in se preusmeril na Kovk.

Še zaključno druženje na Uncu, potem pa razlaz (midva z Matejo skupaj še do LJ)… Boris pa očitno ni šel na Kovk

Borisov let

Zvečer se oglasi še Erzo, ki je uspel na Ivanščici 🙂

Erzov let