V glavnem opisujem dogajanja drugih, ker mojega ni kaj veliko…

Dopoldan ne morem, Manca ima tudi službo, pa jata seveda odleti brez naju. Najprej Erzo in Mirko na jutranje ogrevanje na Ulovko.

Erzova Ulovka

Erzova Ulovka

Potem se usmerijo na Unc, kjer se pridruži Mega in gredo na Slivnico. Pride še Emil in potem z vrha opazujejo vremensko situacijo: ploho nad Snežnikom, drugo nad Uncem, zalito Loško dolino… Ko ugotovijo, da nima več smisla (približno v tem času Poje slalomira med oblaki, nevihtami in plohami od Starega vrha proti Vipavi 🙂 ), se njihovi interesi razdelijo.

Mega se združi z Manco, ki prišiba iz Lj na Unc in se zapeljeta na turistični ogled slabega vremena na Lijak.

Erzo, Emil in Mirko proti V na Sv.Primoža pri V.Laščah (ker v ono smer kaže več jasnine, pa še V piha. Tam postarta naprej Mirko in navije, se ustraši zauganja in scuri, medtem, ko Erzo navija naprej in se odpelje na Barje… Emil je žal prepozen in tudi scuri.

Emilov Primož

Emilov Primož

Zdaj se pa že vključim jaz. Na poti iz Lj na Lijak (kjer sta še Manca in Mega) me pokliče Erzo, da je pristal pri Podpeči. No, skoraj.

Erzov Primož

Erzov Primož

Pod Krimom ga poberem in ker sva že tam, Erzo predlaga, da greva na Krim. On za šoferja.

Gori na startu piha v rit in to tudi po pol ure čakanja in obešanja trakcev. Manca in Mega sporočita, da na Lijaku nič in da se primikata na novo lokacijo: Strmco. Midva čez Rakitno in vmes obdelujeva možnosti za bližnje starte. Obiščeva celo krave na potencialnem novem startu, potem pa dol v Cerknico. Manca sporoči, da sta se z Megom vrgla dol na Strmci in naju čakata.

Na pristanku ju pobereva in gor na start. Tu piha direktno od zadaj – v rit. Tako so danes že vsi leteli (no ja, nekateri bolj, nekateri manj, nekateri celo dvakrat…), samo jaz še ne. Mega in Manca se poslovita in na Unc po Mančin avto, midva z Erzom pa na Vrhniko.

Še zadnje upanje: Ulovka. Pri BJju odložim Erza, ki mi obljubi, da pride pome, če uspem odleteti. Gor na Ulovko in na start.

Na startu piha od zadaj – v rit ! Malo čakam in črnih oblakov nasproti sploh ne gledam (saj končno piha v rit :-), torej proti njim…). Postavim in ko malo manj piha od zadaj, potegnem in laufam že dol po bregu, padalo pa sploh ne gre gor, ker ga veter tlači dol. Po 100m prekinem in počasi nazaj gor. Še enkrat raztegnem in čakam, čakam… Posije sonček in čez nekaj časa se pihanje od zadaj umiri, tako da Erzov frišni trakec samo malo visi naprej. Pa še enkrat odlaufam in spravim coto gor … in se odpeljem na klousiča čez prvo drevje in le malo bolje nad drugim in… pristanem na travniku pod kamnolomom.

Zoranov let

Zoranov let

Pokličem Erza, ki pride pome in me odpelje gor po LCja. In sem tudi jaz letel danes…

Zjutraj pokliče Boris in ker ima popoldne opravke na Bledu, predlaga Dobrčo čim prej. Ker je napoved enaka kot včeraj in bodo napovedane plohe in nevihte še najkasneje na Gorenjskem, sem seveda za – čim prej. Manca je sicer kombinirala nekaj za dopoldne (Zavrh), Dobrča pa ji ne bi znesla. Tudi Erzo noče nič slišati (itak je včeraj napovedal samo lokalno letenje kasneje, tako da ga niti preveč ne kurim).

Z Borisom se dobiva malo pred 11h na Brezju, se skupaj zapeljeva po lokalnih cestah do “uradnega” pristajalnega travnika, tam pustiva LCja in z njegovim džipom gor. Na startu piha idealno, mogoče občasno kakšen dodaten sunek. Bazice so razsute po vseh višinah, vendar nad višino starta. Lepo se naštimam, Delux me v tangicah prehiti in je že v zraku. Hrbtno potegnem malo za njim in že jadrava.

Ob pobočju je nekaj bolj močnih dviganj, malo stran pa bolj umirjena. Jadrava gor in dol in sem in tja, do grebena proti Tržiču, pa spet na drugo stran do Koče na Dobrči, vse do baze in tudi malo v njo. Čez kakšno uro se Boris odloči, da ima dovolj in gre dol, potem pa si premisli in odloči za pristanek na pobočju, na strmih travnikih blizu starta. Lepo mu uspe in začne pospravljati. Ker je problem avta na startu rešen, lahko še ostanem v zraku :-). Boris me spodbudi, naj grem, kamor hočem. Odločim se proti Begunjam, naberem do vršnega dela Dobrče pod bazo in se odpeljem. Na Z robu ropota Strojev helikopter okoli njegovega gnezda, zato se odpeljem daleč stran, ven, z namenom da pristanem pod Petrom na uradnem. Čeprav sem nizek (baze so na kakšni 1300-1400 pa gor), se odpeljem proti Petru in ga poskušam priklopiti. Močan V mi lepo pomaga in brez problemov sem nad Petrom. Držim se bolj zunaj (ker ob grebenu kar razmetava) in razmišljam, da bi potegnil do Žirovnice. Ampak velika črna baza v kateri je Stol mi ni všeč, ob grebenu je kar močno (z vetrom čez 50), pa se odločim na Smokuškem vrhu, da grem nazaj v Begunje. Nazaj gre kljub močnemu vetru lepo, in lepo nabiram. Ker tako lepo drži in ker je nad dolino lepo jasno in manj grozeče baze, se usmerim proti Bledu kar čez dolino. Vmes še malo navrtim, občudujem prelep razgled na Grad, na jezero, na Otok… Vedno nižje sem in čeprav bi lahko še malo potegnil, se raje obrnem in se spustim po liftu dol na travnik za pokopališčem (Mirkotov pristanek ?).

Zoranov let

Zoranov let

Ko pospravim, je Boris že pri meni. Proslaviva lepo letenje s kremšnito, potem pa me zapelje še nazaj skozi Brezje po LCja. Vesel ko radio :-)…

Glavnina jate se je danes odločila spet za Slavnik (Erzo, Mega, Mirko in pobudnik Ščuka) , kaj se je tam dogajalo, pa naj sami povedo …

Kar skoz še nestabilno vreme. Napoved: zjutraj lepo, okoli poldneva pa se razrastejo nevihte po Slo kot gobe po dežju :-). Manca se prijavi za ob 13h že včeraj. Prvi danes se prijavi Delux, ki ne bi šel prezgodaj, ampak kasneje na kakšen miren večerni let. Mega ne more zgodaj, Erzu ni za it gledati dež. Pa se slišiva s Ščuko, ki je najprej zjutraj nameraval na kakšen projekt, dokler bo še lepo, potem pa nima prave ideje.

Ko se bliža 13h je vedno bolj napeto. Jedra nastajajo in se širijo (kot gobe po dežju). Na Gozdu se mi zdi še najbolj sprejemljivo in jati objavim, da nameravava z Manco kar tja. Boris to pozdravi, ga pa ne zanima Gorenjska, ampak bi se pridružil kasneje, na bolj miren večerni let (Lijak ali Kovk, saj bomo gotovo šli kasneje tja). Ker je proti Gorenjski že vse črno, se z Manco po telefonu odločiva kar za bolj sigurni Lijak.

Ko že odhajava proti Vrhniki, pokliče Ščuka, da se Lijak že zapira in da predlaga Socerb. Obvestim Erza o novi lokaciji, in je takoj na maximalnih obratih. Na Vrhniki se zrineva v avto k Manci in gasa čez polovico Slo do Socerba, kjer na startu že čaka Ščuka (s tremi statisti – poslovnimi praktikanti). Postavi prvi, potem pa ob močnem vetru (kot je tu očitno vedno…) modrujemo ali je OK, ali še malo počakamo.

Prvi poskus ga nekontrolirano izstreli in posadi nazaj na start, v drugem je uspešen in ga takoj lifta gor. Erzo je malo za njim in oba hitro nabereta in se odpeljeta proti razvalini. Raztegneva še midva z Manco, ko po cca 10 min pristane Ščuka in nas obvesti, da je zadaj že vse črno, da na Lijaku švigajo strele in treska in da bo kmalu lahko tudi tukaj tako. Naj to povemo še Erzu po postaji (ki jo ima Erzo seveda izklopljeno) in začne pospravljati. Seveda sva z Manco napsihirana do max in se spogledujeva in gledava oblake in meriva, za koliko se približujejo (če sploh se…). Prideta tudi dva Italjina in eden brezskrbno odleti in se preserava pred nami. Ko Ščuka pospravi, se javi Erzo, da je pristal zadaj, blizu letališča Črnotiče.

Erzov let

Erzov let

Petru ob odhodu (se mu očitno mudi…) predlagam, da Erza pobere in naj se uskladijo, midva z Manco pa naprej modrujeva.

Drugi Italijan (Chico ?) zna slovensko in je baje zelo izkušen in pove, da bo še vsaj uro krasno za leteti in ni treba nič skrbeti. Ko ga vprašam, zakaj potem on še ni v luftu, pravi, da je itak vsak dan in da mu na tak dan ni treba, ker ga je vseeno tudi malo strah (?!).

Imam dovolj (zdi se mi, da grdobija zadaj dokaj miruje) in lepo hrbtno potegnem, se obrnem in sem v zraku. Na levo malo potonem, potem pa na dežurcu naberem nad greben in se odpeljem do razvalin, tam sem na njihovi višini in razmišljam, da bi se kar zapeljal čez. Malo sem nizek in če so slučajno za slemenom kakšni rotorji (kot na primer predvčerajšnjim na Slavniku…), bom težko speljal do Ospa. Zato raje obrnem in se odpeljem proti startu, spet naberem nad greben in toplandam (preveč naprej, kjer je veter še močan, tako da se kar matram in guncam, preden sem na tleh).

Zoranov let

Zoranov let

Manci ni za v zrak in bi še počakala, ko pa se začne bliskati vedno bliže in vedno bolj glasno rohneti, začneva hitro pakirati. Spet pogledujeva proti Kp, kjer je še vse v soncu in spet je Glem lahko rešilna bilka (da bo Manca vsaj letela danes 🙂 ).

Po Erza, ki potrpežljivo čaka na bolj ali manj mokro usodo ob pogorišču pred Petrinjem. Seveda je za Glem in gasa proti Kp in mimo Marezig. Pri cerkvici parkiramo in javim se za šoferja, Erzo pa za sondo. Malo nad nami zadaj je namreč črna gmota in malo tudi grmi. Meni se ne zdi tako strašno (sploh, ker sem šofer 🙂 ) in spodbujam, da gremo čim prej na start. Tu piha lepo in oba začneta postavljati. Na robu piha močno, zadaj pa nič, kar povzroči kar nekaj poizkusov hrbtnega in normalnega starta pri obeh (ob moji asistenci, ko ponosno zamenjujem Mega). Končno Erzo odleti, za njim pa še Manca in pojadrata sem in tja. Ko sem pri njiju, že pospravljata.

Erzov let

Erzov let

Vsi zadovoljni se odpeljemo še preveriti situacijo na Pomjan (ki je sedaj moja nova bolečina 🙂 ), kjer pa piha nič, oziroma kar malo dol, tako da mi ni treba… Še na antidehidracijo v bife v Vanganelu in gasa proti domu…

 

 

 

 

 

Napoved neviht že kmalu čez dan. Torej, če kaj bo, bo dopoldne. Mega in Erzo danes pavza. Ob 11h odidem nekam. Na obvoznici zavijem desno proti Gorenjski.

Tik pred Vodicami pozvoni Erzo, da Ščuka kliče, da bi mogoče bil Slavnik. Erzo bi najbrž šel, če bi tudi jaz. Obrnem in gasa proti Vrhniki. 

Tik pred Vrhniko Erzo skensla: V Vipavski ploha, na Kozini ploha, vse kuha…

Vseeno grem na izvoz Vrhnika. Desno zadaj nad Ulovko črnina in povsod karfijole. Odvijem v levo proti Borovnici. Ko pridem v Borovnico piha pri Škorpijonu močno notri v dolino, ampak nad Zavrhom že ogromna črna gmota. Gledam Krim in tudi tam se že zapira, pa še čez Barje polaga šavje, postaja na Krimu pa ne dela.

Na misel mi pride kakšen projekt. Polhograjska Grmada bi lahko bila, če je tale SV, V. Pokličem Damjana, ker mi tablica noče prklopiti signala. Damjan preveri jedra na radarski sliki in se mu zdi, da bi bilo tam okoli Polhovega Gradca še brez dežja. Zapeljem čez Vnanje gorice proti avtocesti, pa na Brezovici rahlo  kaplja, zadaj pa že vse črno in nakuhano.

Potegnem skozi predor na Gorenjsko. Krvavec zavit v črno, Gorenjska v soncu (in bazicah). Pod Gozdom čudovito. Postaja na Gozdu javlja 3,5/6,5 J, oblake pa nese od zadaj čez Kriško goro naprej nad dolino. Na startu sem sam in hitro postavim. Tisti moment zapiha od zadaj in nad Kriško in Storžičem črnina (spredaj pa sonček). Pade nekaj debelih kapelj in nabrano padalo skrijem pod Juretovo streho. Kmalu neha kapljati in se malce razsvetli. Spet sonček na startu, veter enkrat gor, enkrat od zadaj, enkrat z V… Nad Kranjem ploha, desno v smeri Krope druga siva zavesa dežja. Malo počakam  in že hočem ponovno postaviti, ko zadaj zagrmi, sonček spet zgine, kaplje…

Ko se spet pojavi sonček, čakam, da se malo posuši, obe plohi spredaj sta se v glavnem izlili in upam, da bo vsaj za dol se vreči.  Pa se spet stemni od zadaj in začne kapljati. Hitro raztegnem in zložim padalo in pod streho, ko se ulije kot iz škafa. Vedrim kakšne pol ure, ko pride Jure Kurnik in potem eno uro modrujeva o njegovi zdravstveni situaciji in opazujeva dež pred seboj.

Po kavici dež malo poneha in to izkoristim za pobeg do avta in adijo. Stik s padalom pa sem imelel :-). Vso pod do LJ uliva…