Padalska jata

Po včerajšnjem dežju se dopoldne začne delati krasen dan. Najprej se z Erzom slišiva zgolj informativno, ko se pa dan pospešeno začne lepšati, rata panika, tako da moram takoj odlaufati z delovnega mesta, pozabiti na Mega (ki se lahko sprosti šele čez debelo uro) in gasa na Železniško na Vrhniko.

Tu vsak na svoji strani hiške čakava drug na drugega (izgubljenih 10 min…) in potem z LCjem gasa na Slivnico – Malina & Co. so že v zraku…

Oni so res v zraku, pa zaenkrat ne previsoko. Ko začneva postavljati, je veter super, ko sva pripravljena, popolno zatišje. Malo čakava, potem pa potegnem in startam in z globoko bolečino scurim z grebenjem po vrhovih dreves za vsako sekundo podaljšanja.

Zoranova curaža

Pospravljam in gledam kje je Erzo. S strahom po postaji vprašam, če se je hudič pobral, pa nejasno odgovori, da se nekaj matra… Torej je pobral in ga že ni več :-(… Mega medtem pride na bencinsko in ko se hočem naložiti, se mi obraz razleze v nasmeh, razočaranje izgine in preplavi me olajšanje. Notri že sedi prištopani Erzo, ki je tudi  scuril 🙂 kot se spodobi :-).

Erzova curaža

Mega gasa na vrh.

Za drugo rundo taktično čakamo, da posije sonček. Mega viteško asistira in baje ne čuti potrebe po letenju (vendar je še en drugi baje, namreč, da ga baje roka spet močneje boli – vzroki niso znani, noče nič priznati, kaj je motovil, da se mu je poslabšalo (?)…).

Ko končno posije sonček, tudi veter bolj prav pihne po startu gor in potegnem in sem v zraku in takoj zamotam in ekspresno naberem do 1500 ! Erzo je potegnil malo za mano in je spodaj, potem pa naenkrat dobi nekje pospešek in je že nad mano (pa ne veliko, se kar dajeva tamtam).

Naslednjih 20 min mu poskušam slediti ven na odprto, pa na Z sleme, pa spet proti startu, pa spet na Z sleme, kjer proti koncu padem ven in začnem curiti, on pa počasi nabira in izginja v višave. Niže kot sem nad slemenom, bolj me bremza močan Z (grem samo še 3, 5,10, 5 … naprej). Ko je že nevarno, odvijem bolj stran od pobočja in se na 800 že poslavljam od nadaljnjega letenja… Pa naenkrat zagrabi in ostro namotam in se odpeljem na 1800 nad vrh Slivnice.

Razgledi na razlito živo srebro Cerkniškega jezera in še malo bolj oddaljenega Planinskega polja so fenomenalni (tako visoko še nisem bil tukaj, sploh pa ne ob takšni hidrografski situaciji 🙂 ). Odločim se odpeljati v smeri Blok (tu so bogati pristanki, za Erzom na S si pa itak ne upam – pa še pojma nimam, kam je odpeljal med mojo curažo). Erzo po postaji potrdi mojo izbiro in že vozim proti Blokam. Vmes mi 2x malo piskne gor, počasi pa zgubljam in sem kmalu na 1200 nad Novo vasjo. Tu dobim nekaj dviganja, vendar me nese z vetrom 45, tako da ne morem fiksirati dviganja in curim naprej proti tlem, ki so hitro blizu (saj sem tu 300m više, kot bi bil v Cerknici…) Pristanem na razkošnem travniku malo pred Studencem na Blokah.

Zoranov odlet

Med pospravljanjem potipam, kje je Mega in čeprav je že na Uncu, me pride iskat (zlat je !! 🙂 ) in me transportira na Slivnico po LCja.

Čudovit pozen popoldanski prevoz v sončku v dolino. Vesel kot radio. Erzo pristal pri Trebnjem…

Erzov prelet v Trebnje

Ker ne vem, kaj se je dogajalo in kdo je kje bil (Emil npr.na Pohorju, ali je bil tudi v Moravskih in obratno….) samo tole:

Erzo:

in pride dan, ko je treba probat tud vitl: potem, ko neki stestira Jošt in Miran šnelskursira tanove, je majčkeno zastoja v odločanju. Pa grem jaz, itak je treba najprej samo probat. In tako s sposojeno postajo, gurtno samo nekaj malega pobiram in odletim… Scurim pa točno takrat, ko prave baze šele nastanejo. Kot v Braziliji.——–

Erzovo vitlanje…

Ko zložim padalo in stopim na cesto, ustavim kolesarko in ji molim mojo karto z vprašanjem: kje da sem. To sicer točno vem, toda vzpostaviti je treba stik z lokalnim prebivalstvom, če nočeš hoditi, hoditi… Ona potem ustavi naslednji avto, soseda ali kaj takega. Napol nemško ga sprašujem za haupt strasse in če bi me peljal. Z odločnim žuganjem s palcem levo desno mi da vedeti, da nimam šans ali pa da ne gre v tisto smer. Ker smo tako postavljeni sredi ozke lokalne ceste, za nami ustavi naslednji avto, v katerem je dekle. Ko mi angleško pove, da me ne bo nikamor peljala in da moram peš, jo prosim, naj vsaj še enkrat mojo željo razloži možaku. Brez, da bi mu karkoli rekla, mi takoj pove, da me gotovo ne bo peljal. Ko jo vprašam kako to ve – ker je moj oče, de dekle nazaj! Zdaj je zadreg sredi ceste dovolj, oče obrne vozilo in me zapelje 1,5 km do križišča v Zg. Rakiču. Glavna cesta je urejena po avstrijsko: cesta, zelenica, kolesarska. Prometa ni in kdo bo tu sploh ustavil, kje? Iz obupa dvignem roko, ko se po nekaj minutah pripeljejo prva tri vozila. Srednji, kombi pobremza in ustavlja na zelenici med količki, da se kar kadi za njim! Mož z Gradca gre k švester v Radgono, zapelje me na grence, da peš prestopim most z visoko Muro. Prvič v življenju sem v Radgonah in na tem mostu (15:20). Hvala Andrej, hvala Mojca, hvala Mičo in ekipa.