Padalska jata

Ko pridem nazaj, nekako ni povsem jasno, kaj je naslednji cilj (baje, da na Ambrotu in Gozdu piha SZ…). Še najbolj navijajo za Povlje (mene ne zanima preveč 🙂 ), vendar med potjo od zadaj skozi Križe proti Seničnemu baje veter na Gozdu obrne v JV. Navijam, da gremo gor, saj je ura že pozna (za Povlje), pa ni preveč zanimanja, dokler v Seničnem ne vidimo nekaj padalcev. Dokončno so za, ko obljubim prevoz na sam start 🙂 .

Na startu ne piha več JV, ampak nulca z občasnim pihanjem od zadaj dol (ampak rahlo). Erzo izjavi, da mu ni treba, tudi Emila preveč ne mika, tako da le LukaP takoj postavi (ob asistenci naših inštruktorjev 🙂 ). Tudi LukuS se ne da več raztegovati in potem zlagati M6… Odleti s pospešenim startom najprej LukaP,

LukaP let

za njim Mirko (tudi fajn laufa)

Mirkov let

in na koncu še jaz s coto, ki je, po včerajšnjem prvem sušenju, samo še napol mokra (ostali se sicer zgražajo, ampak glede na včeraj je skoraj suha, prosim ). Tudi jaz seveda fajn odlaufam, se odpeljem ven, tu je čutiti močnejši V, potem pa nad pristanek in v rahlo obračajočem vetru pristanem zraven Luka P in Mirka (in še nekaj pospravljajočih…).

Zoranov let

Še preden pospravimo, so inštruktorji z LCjem že pri nas. Malo še provociram za Povlje (še je rahlo svetlo), potem pa na Britof.

J od Ljubljane vse sluzasto in megla do podna, S od LJU pa še nekaj modrega neba in tudi sonček. Tudi veter je na J močan Z, na S pa šibkejši. V

endar se slišiva z Erzom šele, ko se začne tudi na S že zapirati. Predlagam Gorenjsko, pa je Erzo odločno proti takemu dolgemu popotovanju na zgornji konec Slo :-). Bi šel kvečemu lokalno, npr. Sv.Ana. Na Primorskem tudi dežuje, tudi na Vrhniki je že.

Ampak kaj čmo, ob 13h sem pri hangarju. Ko pride Erzo, že rahlo prši. Kljub temu greva gor, kjer piha idealno, rosenje pa je že dež. Malo modrujeva, ko pa za trenutek dež upade Erzo začne vleči robo iz LCja in postavljati. Jaz seveda enako. Hitro sva pripravljena.

Erzo potegne prvi in mu padalo skoraj obesi na drevo. V drugo uspešno odleti in samo odvije na letališče, saj zunaj resno dežuje.

Erzov let

Jaz sem takoj za njim in se tudi med dežjem samo odpeljem do hangarja.

Zoranov let

Moja cota je popolnoma premočena. Na hitro zloživa in zmečeva robo v avto in gasa gor, kjer samo vzameva vsak svojo robo in adijo…

Ko se peljem nazaj proti LJU, gledam proti Gorenjski in vidim modro nebo, celo sonček po gričih. Kar ne morem zaviti na desno po obvoznici, ampak samo nadaljujem skozi predor. Bom šel posušiti padalo, če nič drugega…

V Vodicah ven in pod Ambrota. Na pristanku sonček, Ambrožar v sončku, Zgornja poseka v temni bazi. Na pristanku piha kar močan JV.

Ko sem pri Ambrožarju že ni več sončka, V piha še bolj z leve, kot spodaj, vendar precej šibko (kje je zdaj tisti 3/4,6 JV ??).

V tangicah raztegnem premočeno coto, da bi jo malo dvigoval. Pa ne gre: a) zato ker  vetra ni dovolj b) ker je padalo tako mokro, da se samo zvleče po tleh in c) ker je toliko šavja, da imam po prvem poskusu dviga popolnoma zafecljane štrikce z omenjenim šavjem. Naslednje četrt ure čistim štrikce in ponovno raztegnem.

Potegnem v levo proti V in ga počasi spravim gor in ker je prešibko, da bi groundhandlal to mokro coto, kar odlaufam naprej in sem v zraku (se bo v zraku posušilo). Po 10 minutah pristanem.

Zoranovo sušenje cote

Padalo je precej manj mokro, ampak še vedno vlažno. Pospravim in ker sem sam, odpešačim do prve kmetije, kjer naprosim prijaznega domačina za prevoz gor 🙂

Zjutraj je sicer neka panika s strani Erza, kam da gremo, ker ga že kličejo za gurujski nasvet (predlagam Kovk), vendar se tekom dopoldneva izkaže, da je bil lažen alarm.

Ob 12.30 sva na koncu sama na Železniški ob znatnih sunkih vetra. Kam ? Na Primorskem vse zaprto, megla (na Vrhniki še sonce…). Še Boris (po dolgem času se prijavi v jato :-), pa še Špelo ponudi za voznico 🙂 ) čaka na določitev cilja. Rečeva, da naj bo Pivško.

V Logatcu se priključita Špela in Boris, na Uncu Emil (Slivnica ni, na Uncu piha močno). Naprej proti Postojni. Kralj Vremščice sporoči, da tam ne bo nič, tako da brez skrbi odvijemo v Postojni proti Pivki v srednje gosto meglo=nizka oblačnost (malo omenjam tudi Kozlek ali Goljak, ker Kozlek javlja 5/7,5, po dolini megličasto, pa ni zanimanja…).

V Pivki para iz raufunka lepo gor v luft, kot da ni vetra. Najprej gremo pogledati proti Jurščam na Gradec – mogoče bo danes ta dan, pravi Erzo, če ne,  gremo naprej.

Ko pripeljemo na vrh grička je vse sluzasto (v zraku in okolici, komaj se kaj vidi proti Knežaku, veter pa kar močan 6,5/8,3). Robo seveda prinesemo s sabo in začnemo iskati najbolj primerno mesto. Še dobro, da je kravji in ovčji drek po travniku in pobočju že dobro posušen in da ni preveč trnja naokoli…

Postavim najvišje (kjer tudi najbolj nažiga), malo pod robom. Emil malo pod mano, Boris precej nižje v pobočju. Erzo čaka, kako se bo odvila situacija (on je tu že kao jadral in mu ni treba prvemu 🙂 ). Špela nas nadzoruje z roba. Boris je prvi pripravljen in starta in lepo zajadra ob pobočju.

Potem jaz potegnem napol razprto coto (v tangicah) in ga lepo spravim nad sebe, ko pa zategnem in se hočem obrniti (kasneje ugotovim, da sem imel levo komando ovito okoli gurten in mogoče zato nisem enakomerno zabremzal…), me kar potegne na stran proti Emilovemu padalu, ki ga malo potacam, se povaljam (?), potem pa že napol sedim in me kar drži nad tlemi in še malo potegne do Špele ves čas obrnjenega nazaj. Tu ugotovim, da sem dvakrat navit okoli gurten. Ker me padalo drži nad tlemi, se odrolam prvič,… se odrolam še drugič. Po drugem odvitju padalo fajn zaniha, vendar speljem ob pobočju (sedaj ugotovim, da je komanda navita okoli gurten in jo hitro sprostim) in lepo zajadram in po nekaj zavojih pristanem na dnu pobočja.

Zoranov prvi

Peš gor nekaj višinskih metrov do sredine pobočja in tu še enkrat napol razprem.

V trenutku je spet padalo nad mano (hrbtno), zdaj ga lepo stabiliziram in zajadram. Spet nekaj zavojev sem in tja, vendar višine ne morem nabrati, medtem ko Emil, Erzo in Boris lepo vjugajo vsaj 30m višje in se vozijo sem in tja. Ko sem le prenizko, se odpeljem čim bolj naprej in lepo pristanem med suhimi dreki, na travci kjer je najmanj trnja.

Zoranov drugi