Padalska jata

Po meglenem jutru sonček. Mateja prva provokativno pokliče, kje da smo, ker je treba pohiteti. Potem še Erzo, ki pa danes nima prave volje.

Res pogledam kaj pravi računalnik in napoved je taka, da je dopoldan še lepo, potem pa bo vse pokrilo in močan Z bo čez vso SLO. Edino na Gorenjskem bo bolj sprejemljivo. Erzo sicer dobi majhen dražljaj od Cigliča, ki ob 12h že misli startati na Gozdu, ampak preveč ga vseeno ne gane. Pokličem še Borisa, ki najprej kar je za Gozd, ko pa Erzo “zaradi obveznosti” dokončno odpove, tudi njega več ne mika na Gorenjsko. Tako se iz LJU odpeljem sam.

Pri Manci poberem njen sedež in ga zapeljem Sandiju za prelaganje rezerve, potem pa pod Gozd. Tu je Kurnik z nekaj klubskimi kolegi, ki so malo pred mojim prihodom scurili. Med njimi tudi Ciglič, ki ni kaj dosti naredil (uspel je celo 50m nad start…). Nakladamo kako in kaj, vmes spremljamo Cirila, ki starta s Kriške gore po več poskusih v močnem V (5/7) in ga v pooblačenih višavah lepo drži. Na Gozdu piha 3/5,8  J, na pristanku meša V v občasno močnih sunkih. Počasi se raztepejo, jaz pa gor na start.

Kakšne pol ure se sončim in senčim (že dolgo nisem bil tu gori) in uživam v razgledu na naravo in vremensko postajo. Veter obrača z J na V in občasno celo S. Vreče se včasih močno napihnejo, večinoma pa visijo dol, ali celo malo dol po hribu… V takem mi res ni za postavljati vso kramo (pričakujem 3-5 min leta) in se že skoraj odločim za ne, potem pa se spomnim na cota klasse in hitro prinesem iz avta vse potrebno in tudi hitro postavim. Počakam, da pihne gor in potegnem (naprej, ker je prešibko).

Ko se odpeljem iz poseke, se obrnem proti V in skoraj bočno v močnem V curim v smeri pristanka. Nekajkrat malo rukne. Nad pristankom pa celo malo piskne in ob vodoravni vreči (ki se obrača že na SV) stopim iz lufta na tla.

Zoranov let

Pričaka me Igor (Mlinar), ki ugotavlja, da mu v takem pa res ni treba leteti, pomaga pa mi pospraviti in me zapelje gor po avto. Dobro uro še klepetava na sončku o padalsko alpinističnih doživljajih iz pretekle in manj pretekle zgodovine, potem pa se posloviva.

Dopoldne se začne nizka oblačnost počasi razkrajati in sonček posije skozi (Gorenjska že v soncu, Primorska tudi).

Erzo pokliče okoli 12h in jaz navijam za čim prej. Njemu je vseeno kam (!) in naju pooblasti z Deluxom (ki se je tudi prijavil v jato in spet nabija o Korenu…), da določiva cilj. Najprej sva kar za Vremščico ali rezervni Kovk, potem pa se mrč in oblačnost začne širiti čez Primorsko in nisva več tako navdušena.

Ko prideva na Vrhniko z Borisom vsak s svoje strani, Erzo vseeno da svoj glas za Vremščico. Vendar že takoj po odhodu ugotavljamo, da veter pada, dobro obveščeni viri govorijo celo o brezveterju na Vremščici in Erzo se spomni na Emila (in Slivnico). Emil sodi, da s Slivnico ne bo nič (prešvoh je 4/5,8…), da pa bi mogoče bila Strmca. Erzo je takoj za to varianto (“lahko gremo kam drugam, potem bo pa Emil odletu super na Strmci…”). In kmalu smo na startu.

Nebo je že čisto pokrito in sivo, ampak piha pa ravno prav. Hitro postavimo in startamo (Erzo, pa Boris, pa jaz – lepo zidek pa hrbtno…). Drajsamo kakšne pol ure sem in tja in gor in dol. Erzo skoraj zadrema v luftu in pristane na travniku med startom in Petričem in malo oddrema,

Erzov 1.let

ko pride Emil. Emil v luft, počivat pa gre k Erzu še Boris.

Borisov 1.let

Po slabi urci se tudi jaz počutim malo trdega in toplandam pri avtu,

Zoranov 1.let

malo za mano pa tudi Emil.

Emilov 1.let

Mala pavzica, naberem padalo in ga nesem počasi na start.

Boris in Erzo spet v luft, jaz pa tudi takoj za njima.

Vendar je veter malo uplaknil, tako da Boris v počasnih zavojih scuri v dolino.

Borisova curaža

Jaz se matram in borim, ampak vseeno se kmalu pridružim Borisu na pristanku.

Zoranov 2.let – curaža

Erzo pa se uspe obdržati in toplanda ob Emilu.

Erzov 2.let

Ko z Borisom pospraviva, je Erzo z LCjem pri naju in naju zapelje gor. Emil medtem odleti in jadra lepo nad nami.

Erzovo padalo je reinfuzo na startu in takoj se začne vpenjati, Boris pa tudi odnese svojo robo gor na start in se začne pripravljati. Sam se odločim, da imam dovolj in jih samo opazujem. Vreme je kot da se bo ravnokar ulilo, ampak oni pa kar jadrajo in jadrajo in jih drži, lepše kot vse doslej.

Počasi tudi mene ponovno zagrabi. Vendar se odločim za tangice in UTurna (da še malo cota klasse in tangice ponovno preizkusim v teh dokaj mirnih/laminarnih pogojih – pa dosti hitreje bo, kot da spet težek komplet vlačim na start in razpakiravam, ko mi je Boris tako lepo prejle spodaj zložil padalo (:-) ).

Hitro postavim, potem pa malo vadim hrbtni start s coto. Res je razlika. Gor gre počasi kot kak ploh in kar nekajkrat ponovim, da ga imam končno lepo stabiliziranega nad sabo in odletim.

Erzo in Delux med tem odletita s Petriča proti Planini, Emil drajsa precej nad mano. Najprej gre lepo gor in sem na Petriču, potem pa počasi zgubim in ko pridem pod greben, se še borim, a cota gre počasi dol v dolino. Po 20min pristanem.

Zoranov 3.let

Erzo in Boris sta pristala na Planinskem polju skoraj pri Unci.

Erzov 3 let

Borisov 3.let

Erzo aktivira Mega, da gre po njiju, pa se izkaže, da mora nadaljevati kar pod Strmco, saj se zgodi nepričakovano: Emil scuri zraven mene na travnik (iz svojih višav pride pod greben – in je gotof…) !!

Emilova curaža

Ko pospraviva, je Mega pri naju (:-) ) in naju zapelje gor. Mi trije se poslovimo, jaz pa še po Erza in Borisa in gasa proti Logatcu, kjer je razlaz.

Super je blo 🙂 !!!

Danes se napoveduje lep dan. Prva pokliče Manca, malo za njo pa še Mateja, ki se skoordinirata in zorganizirata še ostale. Mateja me pobere ob 11h, do Vrhnike, kjer naj bi naložila še Erza, pa se pridruži še Lusja in je seveda Matejin A za 4 premajhen, tako da nas proti Lijaku odpelje kar Lusja. Druga ekipa se najprej delno sestavi na Uncu (Manca in Mega), dokončno pa na Razdrtem (ko se presedeta k Tomu in Andreju) in pod Lijakom smo vsi skupaj.

Množice padalcev čakajo na prevoz. Sandijevi (in še kakšni) tečajniki vadijo za popoldanske izpite. Del naše jate se zagrebe in gre s prvim oziroma drugim kombijem gor (Lusja, Erzo, Andrej in Tom), preostali dobimo prostor šele v četrtem kombiju.

Na štartu se je dosedanja gužva že malo razredčila in lahko postavimo. Mega in Mateja mi pomagata, tako da od naše skupine odletim prvi.

Spodaj je v zraku kar gneča, pa hitro naberem nad rob do 1200 in se odpeljem proti Zmajarski. Vmes me precej požre, pa spet popravim. Od Zmajarske naprej sem preveč v kotlu in komaj lezem naprej (vse doslej je bil kar močan V), zunaj pa vidim ene, ki jih lepo drži, zato se odpeljem bolj ven in zgoljufam okoli roba, da spet dobim dviganje. Vendar nad greben Čavna ne pridem in se z višino okoli 1000 vozim ob pobočju (vendar precej zunaj, stran od pobočja). Občasna dviganja sicer rahlo popravljajo višino, ampak generalno grem dol. Nekje na sredini Čavna se dosedanji V naenkrat obrne v Z in občasno grem naprej s 45. Vendar sem zelo nizko, nabrati več ne morem, tako da se nekako zapeljem čez zadnji trebuh pod Modrasovcem in odpeljem proti Ajdovščini, kjer scurim na travnik med Lokavcem in Ajdovščino.

Zoranov let

Ko pospravim, zvem, da je Lusja nazaj na Lijaku tudi pravkar pristala,

da je Mateja v Čavnu (in menda tudi Manca) in da Mega gre nazaj na Lijak, da bo odpeljal Tomov avto. Jaz hitro ujamem štop do Anje, tu me pobere Lusja (med množico bolj ali manj znanih padalcev – tudi Matejin Luka pride vmes do svoje druščine) in v smeri Vipave, kjer že pospravlja Mateja. Naloživa še njo in do picerije v Vipavi, kjer je Erzo že naročil pico.

Erzov let

Kmalu se pridruži še drugi del jate, ki je tudi priletel bolj ali manj do bližnjih lokacij.

Andrejev let

Zaključno druženje, potem pa razlaz. Lepo letenje v lepem dnevu.