Padalska jata

Bojda se spodobi držat obljubo in glede na to, da sem kakih pet minut po tem, ko sem pristal, Damjanu rekel “tole gre pa definitivno na blog”, evo ga.
Dan naj bi bil dober, sonček in idealen vetrc, v službi mi je uspelo oddat nekaj, kar sem pacal že rajšnepovem kako dolgo, vreme se bo skvarilo, tko da ni blo dileme. Zorana ni, Mateja gre v Portorož, drugi hodijo v Vipavsko dolino, mene pa mika Gorenjska, še enkrat po tem, ko sem uspel bit prejšnjo soboto v luftu več kot uro in pol. Zmotivirat skušam Damjana in predlagam pohod na Potoško ali Zaplato, vendar me pozneje pokliče, da mu ne bo zneslo in pride mogoče za mano in naj kar grem. Odrinem iz Ljubljane ob pol dveh, ko sem na Torovem pokliče Damjan, da prihaja za mano. Začnem se cijazit, ker se zmeniva da ga počakam v Preddvoru pred hotelom. V dobrih 20min ko ga čakam ugotovim da so pogoji res oh in ah, ker so baze visooooko nad Storžičem in prav tam nekje od spodaj majceni padalci. Rahlo živčen, ker ga še ni, tuhtam, da bova verjetno vse zamudila, vseeno pa se skušam tolažit, da je teden nazaj letelo gor še ob štirih. Končno pride, presedem se k njemu in korejec zapelje do rampe. S pospešenim korakom zastaviva pot navzgor, se ustaviva na napajalniku, malo pred vrhom pa se odcepim naprej “da se v miru preoblečem”. Pridem na štart, gor Skoberne, predvideva da “mal pojadrat se bo pa še dalo”. Damjan kmalu za mano, preoblečem švic majico, čez navlečem tri flise, postavim padalo in ob 15.45 odletim, za razliko od prejšnjikrat z nezavitimi gurtnami. Izi klof kmalu po štartu, za mano gre v zrak še Damjan, sledi požiranje do Jakoba in tam že domač steber, ki potegne na 1600, niti ne vztrajam do vrha. Potem pa kar direkt do Kališča, kjer gre v naslednjem še višje. Pogledam nazaj, Damjan še nekje na Jakobu, in si rečem “no fajn, bo ostal pri avtih, da bo prevoz v primeru nenadejanega pristanka”. Naslednji steber pred Tolstim vrhom me potegne na 2000, za sabo vidim Damjana in se spomnim na sceno, ko sem računal da bo ostal pri avtih, on pa ni čutil potrebe po tem in sva potem lahko eno uro pešačila izpod Povelj nazaj do Mač. Nato do koče na Kriški in nazaj visoko nad grebenom, zagledam Damjana ko povrtava nad Storžičem in si mislim “u, kolk se nekomu zdajle smeji”. Ob Storžiču tud jaz začnem vrtet steber ki bi potegnil tja gor, pa na 2000 nalašč izstopim in odletim mimo, spomini na lansko mletje 100m stran od vrha so namreč v grlu naredili čuden cmok. Potem le peljem, ura je pet in vse leti gor, razgledi na zasnežene gore so neprecenljivi, pridem do Potoške, obrnem, nazaj do Storžiča, na poti spet srečam Damjana, ki se pod mano vrača s Kriške in napoti proti Potoški. Obrnem, spet visoko nad Kališčem in na Srednji vrh nad Zaplato. Vidim, da Damjan pristaja na travniku pri avtu, v zraku pa vse postane čudovito mirno. In potem – to je bila pa Češna na torti – kake tričetrt ure 5-10m nad tlemi v totalno mirnem luftu drgnem pobočje nad Zaplato in ne le da drži, še gor gre, začel sem na 1650 in končal na skoraj 1800. Na dolino pade senca, pobočje je še obsijano. Rečem si, če ne bom zdaj, ne bom pa nikoli in snamem rokavico in naredim par fotk, pri čemer mi roka skoraj zmrzne. V zraku že dolgo ni videt nikogar več. Sploh se mi nikamor ne gre in vztrajam vse do šestih, ko sonce zaide za Julijci, mene pa vendarle že rahlo trese. Vario pravi da je temperatura -1 (pa ga mam na sumu, da ga malo moja noga greje), pa še mehur se začenja oglašat. In grem, pravzaprav je že dovolj. Prepričan sem, da je Damjan že odšel. Čeprav je še vedno držalo, se v fantastično mirnem zraku odpeljem proti Kališču, nato še enkrat nazaj do Jakoba in nato nad pristanek. Ko naredim zadnji ovinek se mi zdi, da je Damjan tam, in res je bil. Pristanem ob 18.22 Izmenjava roki in vtise in greva še na en pir. Čudovit dan in še vedno se mi smeji.

Po dolgih dnevih sluzavega vremena in še včerajšnji reinkarnaciji zime (sem včeraj malo taval v Megovi družbi okoli Sv.Križa, moje traume… 🙂 – pa raje ne razpredam podrobneje…), danes končno sonček.

Seveda je Erzo našpičen že navsezgodaj (no, okoli 9.45 h, ko je na poti v službo 🙂 ), ker danes pa bo (kot je napovedal že včeraj pri transportu z nočnega veslanja po deročih vodah Ljubljanice). In ker je Zmerajnalijaku že na poti na Lijak in ker Kante pravi, da ni nikjer napovedane zelenomodre burje, spokamo takoj.

LC-> Vrhnika (+Erzo) -> Unec (+Mega) -> Lijak(+scurjeni Samsa + Megova Mantra4)

Samsovo seznanjanje z Megovo Mantro

-> direkt gor -> dol na start. V množico toplovodarjev – pardon cevovodarjev, ki so zasedli 90% starta.

Erzo kar postavi (da ne bodo Zmerajnalijaku in Kanta in Kegelj slučajno prej) in gasa v luft. Dobesedno. In malo vrtijo in se počasi izgubijo v višavah. Samsa se po prvi neugodni izkušnji prvega leta prvič z Megovo Mantro, odloči za mojo coto (manj nevarno 🙂 ) in se tudi hitro odpelje gor ob Megovi nesebični enoročni pomoči. Potem sem pa že jaz (ob Megovi nesebični enoročni pomoči) na vrsti (ni več nobenega padalca na startu, sam cevovodarji, ki so dobili zeleno luč) in (hrbtno, prosim) odletim.

Na levo gor ob greben, hitro naberem nad greben in kmalu sem na 1300 (živahno, vendar nič strašnega). Vrtim in drajsam sem in tja, večinoma blizu skupaj z mojo coto pod vodstvom Andreja. Poskusim proti Zmajarski, pri vojašnici scurim pod greben, pa se le rešim in naberem nazaj na 1100 in nazaj nad start. Vidim, da cota=Samsa pristaja.

Samsa in cota

S 1200 proti Danijelu in do Škabrijela. Potem pa nazaj, malo naberem nad Daijelom, nazaj nad start in ven proti pristanku, tu pa vrtim še 20 min malo pred pristajnim travnikom in po slabih 2 urah pristanem.

Zoranov let

Ravnokar sta prišla še Mateja in Mirko in Mega ju odpelje na start. Ko pospravim, se oglasi tudi Erzo, da je pristal nekje naprej od Palmanove (!) čez reko Ter/Taliamento.

Erzovo preletavanje letališč proti “Lombardiji”…

Samsa sporoči, da je tudi Slejko nekje tam v Italiji in z vso elektroniko določimo njuno lokacijo.

Slejkov zmagoviti prelet

Pristaneta tudi Mateja in Mirko. Počakam še Mega, napolniva žejnega LCja in gasa k Špagetarjem. Najprej čez dobro uro pobereva Erza v Codroipu (neko selo blizu reke Ter), -> pravac Udine, do kamor se pripelje z špagetarskim javnim prevozom Slejko in gasa nazaj v domovino na zaključno druženje v Aviopubu. Super dan :-)…

Zjutraj na Primorskem že šajba brez oblačka (no, z malo megle po dolini…), v Lju pa še vse sivo in pršeče. Tudi na Krvavcu grdo oblačno zgoraj, Brnik spodaj v totalni megli.

Z Erzom se slišiva in sva si edina, da je treba čim prej še kaj ujeti. Manca se je prijavila za ob 12.30, ampak midva se dobiva že ob 11.30 na Vrhniki in gasa z LC po AC do Vipave. Na Kovku 3,4/5,5, tudi lep sonček je, baze vsaj 300m nad startom, medtem ko proti Lijaku baje že zapira in je Čaven zabasan v bazi. Gasa gor.

Hočeva sicer na start, pa parkirava kar na parkingu, ker je za vogalom že zamet. Po rahlo blatnem travniku na start, kjer ravno toplandata Valiča, oba s Pawn-om. Napovedujeta nevihte in z Erzom hitro postavljava. Manca javi, da že prihaja z enournim zamikom, saj ji povem, da je tu “idealno”. Erzo je kljub zamotanim štrikcem seveda hitrejši in odleti vsaj 10 min. pred mano. Počakam še oba Valiča in v drugem hrbtnem poskusu odletim.

Takoj desno ob greben in takoj naberem nad njega. Na Podrti še malo zavrtim in naberem do 1100, potem pa dalje malo bolj zunaj proti Hublju. Erzo že pelje proti Čavnu, Valiča spiralirata in sesuvata padali, jaz pa se naenkrat znajdem v bazi, ki jo prinaša od Z. Odpeljem ven po kanalu jasnine proti Ajdovščini in baza je mimo. Še malo naprej mimo Hublja, potem pa obrnem, ker se mi zdi, da bo nazaj mogoče težje (občasno je čutiti močan Z in malo pošejka). Ampak nazaj gre lepo, samo baza je že na planoti za grebenom, naenkrat začutim, da sem sredi plohe sodre in se umaknem bolj ven. Proti Nanosu je vse črno in zdi se, da proti Divači že dežuje. Na Podrti vrtim skupaj z Valičema, Erzo pa se je že vrnil do Hublja (?) in ponovno odpelje čez proti Čavnu. Črnina od Nanosa se približuje, zdi se da je ploha že v Podnanosu. Zadeva mi ni več všeč in odpeljem se ven. Kar drži, občasno celo malo potegne gor (ko se zgoraj pripelje kakšna večja bazica), ampak generalno grem le dol, ne da bi vlekel ušesa. Kaže, da je dež že pred Vipavo, zato potegnem nad pristanek in v močnem Z pristanem pri klobasi.

Zoranov let

Med pospravljanjem začne grmeti, Manca pa se oglasi s starta. Glede na videno in prihajajoče, sprejme edino pametno odločitev in odšiba nazaj proti avtu, kamor pride v plohi sodre. Erzo je pristal pri Lokavcu.

Erzov let

Jaz pohitim do Anje (ki je seveda zaprta v ponedeljek) in se spravim pod nov nadstrešek, ko pride nevihta… Nevihta, kakršno vidiš le redko: strele švigajo nad avtocesto, grmi, kot da imam glavo v topovski cevi, začne še toča… Ko pride Manca, še malo počakava, da toča poneha, potem pa v Ajdovščino po Erza, malo druženja v bifeju, dež ne poneha, potem pa gor na start po LCja in žez Kalce nazaj v Lju.

Hvala, Manca za podporo v tem urnebesu, čeprav si pričakovala vse kaj drugega :-)…