Padalska jata

Ob 5h zjutraj je vstajanje, ob 5.30 smo na avtobusu in gasa proti Makedoniji. Pokrajina se spreminja in sredi dneva smo v suhih ravnicah, pokritih s polji tobaka, ki se suši ob vsaki hiši. Skozi Prilep in še gor po hribu v Kruševo. Še malo peš vzpona od avtobusa do apartmajske hiše in še do najvišjega apartmaja, ki je dodeljen naši trojici (Mega, Lusja in jaz).

Samo stvari odložimo in s kombiji na start, kjer smo okoli 14h. Brifing izvaja Gašper ob vmesnih dodatkih Mihe Kavčiča (neumestno) in organizatorja Mileta (kar pa je bilo umestno 🙂 ). Organizator nam razdeli brezplačne SIMe za medsebojno komunikacijo in klicanje pobiralnega kombija, še pravila in nasveti glede letenja, kje so pristanki, zemljevide vsega tega in potem si samo še nastavimo pogovorno frekvenco in se začnemo boriti za mesto na startu. Start je velik (mogoče malo spominja na Kobalo), lepo urejen in postavljajo Grki, Francozi, slišim tudi nemško in madžarsko. Srečamo se z Guidom, ki je tu z družino že dva dneva, pa pravi, da ni posebno ugodnih razmer. Krasen sonček, lepo piha gor po startu in nad nami lepe bazice. Postavljamo in en za drugim startujemo. Stari mački seveda hitreje in kmalu izginejo v jati pred startom v ravnini (razen Mega, ki kar navija in pride nazaj nad start in potem ga izgubim).

Startam lepo hrbtno in se odpeljem ven čez levo sleme, za katerim me precej požre, potem pa vidim, da ena jatica vrti že daleč zunaj in se usmerim tja. Poberem nazaj skoraj do višine starta (dviganje v 0 in občasno 0,5 do 1), vendar me spet zanese daleč nazaj nad pobočje, kjer izgubim dviganje. Ko se usmerim spet ven, gre samo še dol in pristanem blizu skupinice naših na žitnem strnišču.

Zoranov let

Ko pospravimo, je kombi že pri nas, gremo naprej še na uradni pristanek, kjer je še ena skupinica naših in potem nas vse odpelje zopet na start.

Zaradi napovedanega SZ isti start kot včeraj (malo sem računal, da bo kakšna nova lokacija – npr.Sičevo). Po jutranjem bureku postopamo naokoli in čakamo tako ali drugače na 12.uro, po kateri naj bi kombi začel voziti gor. Prva runda je zasedena z ambicioznimi preletaši, ki imajo velike cilje (Miha Kavčič,…).

Ko pridemo na start, vidimo, da so se vsi iz prve runde premaknili na spodnji start, ki je manjši in bolj strm in na katerem naj bi pihalo prav, res pa je, da je zelo močno. Čakamo na najbolj zagnanega, ki je danes včerajšnji zmagovalec Micko. Ko po nekaj neuspelih dvigih v močnem SZ odleti, malo zaokroži levo, desno, kaže, da bo nabral, pa naenkrat pade v spuščanje in potone tako močno, da kaže, da niti čez mesto do pristanka ne bo prišel, saj je nasprotni veter res močan. Veter še malo pojača, Micku uspe do pristanka, potem pa v zrak Gašper in Mega. Je čudno: skoraj curaža, pa nekaj naberejta, pa ful nabereta, pa spet skoraj scurita in tako naprej. Naprej jim skoraj ne gre, nazaj pa zelo hitro (:-) ). “Preletaši” čakajo, da se vrne Micko, da bodo “odleteli”, v zrak se spravi le še Slejko, ostali pa čakamo in nakladamo in čakamo. Ko pride Micko, se postavijo in startajo … in scurijo direkt na pristanek. Mega, Gašper in Slejko pa kar nabirajo, Mega poletava tik pred startom, potem pa najde krasno dviganje nad pristankom in pridružita se še druga dva in naberejo skoraj do oblaka (1800).

Čakamo in čakamo, veter na pristanku je pojačal čez 10. Aco organizator predlaga premik na zgornji start, ker je veter na tem, kje smo, zelo spreminjajoč in močan. Na zgornjem ni bistvene razlike in piha s strani, eni postavijo, nekdo celo odleti, pa spet čakamo… (čredni nagon in skupinsko filozofiranje negativno vpliva… ). Mega toplanda po 3 (?) urah in malo posedi pri naju z Lusjo.

Meni je končno dovolj in odidem nazaj na spodnji start, ki je (vsaj nam trem) bolj simpatičen in začnem postavljati. Prideta še Mega in Lusja. Mega postavi in odleti v močnem vetru, jaz pa čakam še kakšne četrt ure, ko ob skupinski pomoči Lusje in Acota (ki držita padalo) le odletim. Zaradi, še vedno močnega, čelnega vetra letim na gasu samo naprej proti pristanku in se premikam z 0 in malo več in pristanem zraven Mega in nekaj drugih. Letel sem, kaj več pa ne…

Zoranov let

Ko pospravimo, se že mudi na čevape in šopsko. Potem pa namakanje nog v topli vodi…

Nočni transfer iz Lj (22.30 v petek) do Niške banje (ob cca 11.30 v soboto). Več ali manj zrukani in neprespani se namestimo po sobah in apartmajih Veličković v ulici Srpskih junaka 33, malo pod hotelom, zdraviliščem in sploh centrom Niške banje. Malo se spoznavamo, saj nas je skoraj 30, Gašper Prevc se skoordinira z lokalci za prevoze in po drugi uri nas že začnejo transportirati na start.

Start razkošno velik, precej položen, z visoko travo v spodnjem delu in šavjem malo niže. Poznavalci (domači in naši…) modrujejo o vetru in bazah. Z opuščenega vojaškega letališča (kontrola letenja Niš), ki je točno v vpadnici starta, dobivamo info o vetru SZ 5/13 m/s, kar pomeni lokalno letenje in, zaradi črnih oblakov zadaj, ideje o preletih odpadejo. Končno začnejo najpogumnejši postavljati. Za sondo je Gašper, ki malo povjuga in scuri na uradni pristanek pod mestom. Potem pa seveda postavi Mega in še 2-3 naša. Mega lepo nabere, potem pa počasi še drugi postavimo, še več pa jih opazuje iz ozadja. Vsi bolj ali manj uspešno startajo, Edo pa se ne more odlepiti od tal in nazadnje prekine v šavju spodaj.

To pravim zato, ker jaz startam nekaj za njim, ko kar čakamo na malo vetra, da bi pihnil gor, pa noče in ko potegnem jaz hrbtno, ga imam krasno nad sabo, ko stečem po pobočju dol, pa me tudi noče odlepiti od tal in prekinem v šavju kot Edo. Ko se skoraj skuhan privlečem nazaj na start, začne končno spet malo pihati in predno spet postavim, jih še nekaj uspešno odleti. Postavim še enkrat in potegnem naprej in me na mestu dvigne in me zagunca in fajn dvigne, pa spusti spet skoraj do tal, potem pa le nekako odpeljem ven (tole je bil eden od tistih močnejših sunkov, o katerih so prej modrovali…). Potem pa slabi dve uri uživaškega jadranja sem in tja in bolj gor in malo dol in…. Vse okoli starta, ker so višje gori črni oblaki, do katerih pa si upa samo Micko (2500m) in Tom Slejko (2400), ostali manj. Počasi je dovolj in pristanem na uradnem pristanku skupaj s Slavko.

Zoranov let

Pospravimo in v sobe. Potem pa druženje s čevapi, pečenimi reberci na kajmaku in pijačo v restavraciji Gurmanova tajna (Mega, Lusja, Brane Zupan in jaz). S polnimi želodci in polovico puščenih čevapov, še skupinsko večerno namakanje nog v toplem potoku, ki vjuga skozi mestni park (nekateri so se celo kopali – Gašper npr.) do poznih nočnih ur.