Padalska jata

Danes spet enako. Ideja o Javorniku spet ne prodre, ker je na Kovku pre-močno in referenca (Miha Mlakar) odsvetuje tamkajšnje udejstvovanje. Zato spet Zavrh. Damjan pride kasneje, tudi Mateja in se bosta uskladila. Mega tudi že pogreša letenje in mu je Zavrh OK.

Ko se že peljem proti šodru, Erzo pove, da je klical Emil, da je na Grmadi super. Takoj se obrnem in po Erza pred firmo in potem gasa proti Planini. Emil je že visoko v luftu. Čakava Mega, ki ga še ni. Končno Erzo pokliče in ugotovi, da je Mega na poti na Slivnico (v skladu z Erzovomi navodili ?! 🙂 ). Med čakanjem na preusmerjenega Mega mi Erzo pove vsebine nekaj filmov, ki jih je gledal  zadnje čase. Končno je Mega tu (malo besednega dvoboja…) in zapeljemo proti startu. Preverimo še kaj je z Emilom in ta javlja, da curi. Seveda obrnemo, spet nazaj na pristanek in blizu koruze naložimo Emila reinfuso v LCja

Emilova “curaža”

in končno proti vrhu. Ker smo že vsi naspidirani zaradi zamud, zašibamo kar z avtom na start in razmečemo opremo in gasa v zrak (Emil, Erzo, pa jaz in še Mega).

Takoj po startu že super dviguje, V je močan in lepo se da nabrati do 1000, s težavami pa se potem pajsamo sem in tja, da eden ali drug prileze do 1100. Naprej ne gre. Ko poskušamo bolj ven, nad Planinsko polje, začnemo curiti in hitro nazaj k pobočju Grmade. Čudovito jadranje, čudoviti razgledi. Enkrat se odpeljemo v smeri Unca, pa nekje na sredi polja začne požirati -1,5 in jasno je, da ne pridemo čez (nihče, tudi Erzo ne) in obrnemo nazaj. Ko se po debeli uri počasi nasitimo uživancije, se odpeljemo daleč proti Lazam (kdo bo več km nabral… 🙂 ) in potem nazaj na pristanek pri pokopališču. Jaz zadnji uživam razglede nad poljem in pristanem zraven Erza.

Zoranov let

Erzov let

Emilov let

Pospravljava skupaj in ko pride Mega, naju z Emilom zapelje gor po avta. Na startu še lepo piha (Mateja bi lahko še super odletela…), potem pa Mega in Emil po svoje, jaz pa do Erza, ki je medtem nabral gob (travniški kukmaki) za celo ozimnico. Namesto druženja zvečer uživam v gobji pojedini… Super je blo !

Vremensko enako kot včeraj. Malo navijam za kaj drugega, Erzo preveri Javornik (Miha Mlakar), pa je burja premočna za tja (Kovk 12/17 SV) in ostane spet Zavrh… Damjan je tudi že od zjutraj za, navijal je za Ratitovec s hojo (meni se ni zdelo sigurno zaradi dejansko močnega V na Krvavcu – 5,5/11,4 in 5,5/7,5 na Ratitovcu), pa se je na koncu prilagodil Zavrhu.

Ob 15.30 na šodru. Malo čakamo še Emila in Redstara, ki sta nas skoraj speljala naprej na Grmado, pa sta pravočasno ugotovila, da ne bo OK in se preusmerila na šoder. Robo v Erzov avtobus, z Damjanovim avtom do Škorpijona za rezervno pozicijo avta in gasa na vrh z Erzom. Na poti do štarta piha močneje kot včeraj in na samem štartu tudi. Redstar se trese od celotedenskega pomanjkanja in postavi prvi, potem pa ga Damjan prehiti in odleti prvi, Redstar za njim, potem pa še hitro Emil. Vsi zavijejo na desno in lepo vrtijo in naberejo nad start.

Z Erzom se še obirava (malo naju motijo sivi oblaki, ki dajejo deževen občutek) in oba 2x ponoviva start, potem pa Erzo v drugo lepo odleti, jaz pa tudi (prvič sem potegnil naprej in ko sem ga imel že lepo nad sabo, mi ga je močnejši sunek/vrtinec kar sfedlal in sesul nazaj).

V zraku takoj na desno in me lepo dviguje. Ko naberem do 900, se usmerim po grebenu in se odločim, da grem, dokler bo šlo, samo da ne bo spet Škorpijon. Počasi tonem, ampak občasno pa le malo dvigne in v splošnem lepo drži, tako, da sem z vetrom skoraj v rit kmalu pri Bistri. Tu pride nasproti Emil že dokaj nizko,

Emilov let

jaz pa kar naprej okoli Javorča. Vidim, da Damjan že pospravlja pri Škorpijonu

Damjanov let

in Redstar ravno pristaja zraven. Nadaljujem okoli vogala in direkt proti Vrhniki. Čez avtocesto sem letel že nižje ( 🙂 ), tako da na koncu travnika za trenutek še pomislim, da bi poskušal do stadiona, pa sem prenizek in se obrnem nazaj in na standardni pristanek ob cesti. Krajše po času kot včeraj, pa večje zadovoljstvo zaradi dolžine (kot sem rekel kasneje: včeraj je bil bolj zahteven let, čeprav sem scuril pri Škorpijonu, danes pa bolj uživaški…).

Zoranov let

Ko pospravljam, se Erzo odpelje čez mene in potegne do BJ-ja.

Erzov let

Odpešačim do šodra, kjer so kmalu že vsi ostali in odpeljemo se še do BJ-ja na zaključno druženje :-).

Danes enaki pogoji kot včeraj (V, z višino močnejši). Erzo pokliče okoli 13h in ugotoviva, da (glede na trenutno vremensko situacijo, napoved in Erzov ne prevelik letalski elan…) ni drugega realnega cilja kot Zavrh. 15.10 šoder, pride še Emil, Slavko Kolar, Mega danes ne.

Ob dogovorjeni uri na šodru tudi Mirko, ki naloži Erza in Slavka, jaz pa Emila, do Škorpijona po Manco in gasa na vrh. Ko parkiramo pri sitnem kmetu, rahlo piha in Mirko že nekaj jamra, da bo močno. Na štaru enako kot včeraj, se pa vidi, da piha malo bolj z desne (občasno že skoraj JV) in da rob poseke malo zaslanja realen veter. Erzo in Emil tekmujeta, kdo bo prej postavil, vsi smo že malo nervozni in da se ne bi negativna energija preveč razrasla, postavim takoj, ko Emil odleti. Erzo odleti takoj za njim in pri izhodu obrne v desno proti vetru in je skoraj na mestu in začne nabirati.

Jaz startam naprej in tudi pri izhodu proti vetru v desno in me začne lepo dvigovati in hitro naberem skoraj do 1100 in sem kar najvišji. Erzo Mirku odsvetuje, Manca in Slavko pa tudi cincata. Emil in Erzo že šibata po grebenu (nabirat kilometre), mene tu okoli starta lepo drži, ko pa zapeljem po grebenu, začnem zgubljati. Pri Lipovcu dobim še enkrat lepo dviganje in se držim bolj zunaj. Preveč nazaj si ne upam zaradi močnega V, močno dviganje pa me tudi malo ustraši, ker favšljivi Erzovi izjavi Emilu , češ glej, kako je Zoran visoko, sledi Ukijeva izjava po postaji, da ni čudno, ko pa imam nakovalo pred sabo! Gledam okoli, kje je to nakovalo (vidim nič preveč strašljivega ?!) ampak takrat padem ven iz dviganja pri slabih 1000 in potem samo še zgubljam. Medtem, ko se Erzo in Emil vozikata sem in tja, ko starta še Uki (ki je medtem prišel na start, Mirko pa odšel domov) in lepo nabira pri anteni, jaz samo še tonem in se grebem ob pobočju pod Lipovcem za vsak izgubljeni meter in po dobre pol ure scurim pri Škorpijonu.

Zoranov let

Erzo se odpelje na Vrhniko na fuzbal plac.

Erzov let

Emil pristane pri meni, ravno ko pospravim (po tretji furi sem in tja),

Emilov let

Uki pa je scuril za Borovnico.

Urošev let

Manca spodbudi Slavka, da končno starta, sama pa odpelje moj avto dol. Z Emilom jo počakava pri Škorpijonu in potem še malo druženja ob pivu, radlerju in zvitem čiku :-).

Damjan pa se nič ne javi in sam curi pod Ambrožem (namesto, da bi skupaj z nami :-)…)

Damjanov samotarski let

Manca zjutraj pošlje provokativen SMS: če sem že doma, če se že tresem in da bo dons treba nekam it… Pa da noče se it dol metat, ali parawaitinga… Jaz pa ves teden brez letenja in se s prvim delom popolnoma strinjam, ampak zadovoljen sem že, samo da pridem v luft, sploh nimam tako ostrih zahtev :-). Mega se ne javlja, Erzo ni preveč za, mogoče kasneje. Zavrh.

Z Manco startava ob 14h iz LJU, na pumpi v Borovnici presedem k njej in gasa na vrh. Na poti na start ugodno piha, na startu enakomeren V 3,5/4,5. Ko začneva postavljati, se sunki pojačajo, vmesna obdobja umirjenosti pa daljšajo (3,6/6,4). Malo modrujeva, je popolnoma mrčasto, slaba vidljivost, nobene termike.

Manca mi pomaga postaviti in ko potegnem, odletim popolnoma mirno v lepo dviganje, ki me pred startom celo liftne nad start. Dviganje usahne, na desno se zdi da bo, pa ni. Na levo do slemena, malo zapiska, potem pa nič in počasi curim. Čeprav gre počasi dol, pa gre vztrajno,  gor pa nič, tako da scurim k Škorpijonu.

Zoranov let

Ko pospravljam, pride mimo Uki, ki mi dela družbo in mi pove, kako je bilo z letenjem na njegovem dopustu (od Ohrida do Krka). Ko pospravim, me odpelje do pumpe. Na startu (kjer je pojačalo), se čakajoči Manci pridružita Mega in Erzo in nato drug za drugim startajo (Erzo, pa Manca in nekaj za njima še Mega). Erzo preklinja, da nič ne drži in že se veselim, da bo scuril (:-) ), Manca tone proti Škorpijonu, Mega pa je malo za njo. Erzo nekako noče scuriti in se odpelje proti Bistri (kjer bo zagotovo scuril…), Manca pristane skupaj s svojo gosenico (je imela tandem 🙂 ), Mega takoj za njo. Ko pospravljata,  Erzo javi, da je pristal na fuzbal placu in najprej se mi zdi, da se zafrkava. No, pa track pokaže, da je res…

Erzov let

Ko Manca in Mega pospravita, ju zapeljem gor po avto in potem še malo druženja pri Škorpijonu… Erzo pa do Vrhnike ! Ne morš verjet ! Pa nič ni držalo…

Kljub še hujši vročini na Krasu, sem zaradi spremembe za to smer. Prva se v jato prijavi Manca, je ob 14h frej. Z Borisom se uskladiva za 14.30 na cestninski v Logatcu in z rahlo zamudo se dobimo tam, Mega (ki se je tudi že sprostil), pa šiba proti Anji, da bomo imeli dva avta. Med vožnjo še malo nihamo ali Kovk ali Lijak, pri Anji pa se odločimo za Lijak, ker na Kovku še preveč piha.

Gasa do pristanka, po krajšem Igijevskem usklajevanju nas on le zategne gor in  v temperaturi finske savne se na startu začnemo pripravljati. Slovencev bolj malo, veliko pa ostalih narodov in piha srednje močno, v sunkih. Mega odleti in javi, da je v luftu OK, potem Delux.

Z Manco postaviva približno hkrati, s tem, da ona odleti, jaz pa začnem s serijo poskusov hrbtnega starta, ki mi en za drugim ne uspevajo (pa sem že mislil, da sem v Makedoniji to osvojil, še zlasti, ko so mi popravili prijem rok in me opremili z nasveti, ki so doli delovali vsak dan bolje…). Počutim se kot totalni začetnik in sem res že zafrustriran in ko ponavljanje presega že vse meje, potegnem naprej in odletim (da bom vsaj v zrak prišel). Z liftom gor, na levo in potem ena urica iskanja dviganj, še dosti bolj pa izogibanje kamikazam z leve in desne. Čim bolj  se poskušam izogibati množici in iskati dviganja, kjer ni  dosti ljudi, ampak takoj ko kaj najdem, se jih že s polnim gasom nekaj pripodi od koderkoli, direkt vame in začelo navijati zraven :-(. Več kot 1000 ne morem nabrati, odleteti s tem kamorkoli tudi ne, tako da imam po eni uri  tega dovolj in se  odpeljem daleč ven in na pristanek.

Zoranov let

Manca pristane malo za mano, Mega nekaj kasneje in ko pospravimo, se odpeljemo po Borisa, ki se je edini uspel prebiti do Ajdovščine.

Zaključno druženje ob sladoledu, pivu in veliki pici… In filozofsko andragoška debata o vzgoji otrok (Manca kontra Boris) 🙂