Padalska jata

Tiste slike, od učirej, ko perejo cune je slikala tamala, men se ni zdelo etično, jest sem samo gor dau…; sušeče se cune pa ja. Že učirej sta prišla lanska Julijen in Roland (Fra) in popoldne nardila curaka (zelo kratek polet). Zdaj zjutraj pa jih pelemo gor, saj sta z busom. Edvin ne gre več, Emil gre za spremljavo še. Piha mal. Potegnemo, in z Julijenom navijeva 1200, skoraj do kar obsežne baze, ki se steza nazaj v ravnino.

{gallery}preleti/2009/brazil/16_1{/gallery}      

Cca 8:10 (štartam 7:40, treka ni, oziroma bo back up iz Edvinovga inštrumenta šele doma) greva pod njo nazaj in se precej uleževa. Mega in Roland imata več šans, si misliva; počakat bo treba (je reku Rabič ne prehmal), a nazadnje še čez goro ne prideta – Gamaleira! Nazadnje se še tiste baze posušijo. Še enkrat gor.

Nič ne piha, al pa s strani . Čakat. Pol le popiha, nardi 2 baze pa spet nič; ampak baze zdej neki so. V slabem vetru štartam, se zvlečem gor, 1km desno, ko prej že 100 m pod štartom. Do baze in gas. Po 2,5 urah komaj 40 km, čez Antonio Martins, piha JV, veter mi nič ne pomaga, zdej že preveč pokriva, proti Marcelinu, da tam srečam južni veter. Namen je bil sicer Uirauna, ki je res carska špura, a mi je Emil rekel, da danes pobira samo v naši državi Rio Grande de Norte. To je res reku, ampak za Uirauno je bilo čist v veter, ki se je videl še po dimovih na tleh. Če bi šlo, bi šel. Roland tretjič v Gamaleiro! Mega gleda TV. Edvin… Julijen leti – gre do Rialchota in nazaj Umarizal, ima prav tako bočni veter – SV. Pa bodi pameten. Tako lokalnih vetrov pa še ne (ker ni močnega splošnega, ki bi uredil situacijo)!  Na 60 km obrnem in z južnim vetrom pod bazami, ki vse preveč pokrivajo v Sao Francisco. Da ga zašpinim 1x še s te strani. Doma je miren naš Peter, ker še ni blo 200 in kot kaže je tud ne bo. Ampak jaz sem zelo zadovoljen, saj sem prekruzal teren v vse smeri, kar je bilo zame novo.

{gallery}preleti/2009/brazil/16{/gallery}      

Dnevi se iztekajo. Po Windguruju.cz naj bi pihalo 3m/s, Peter je rekel pomnoži z 2, pa bo pihalo mal manj (kot 6). Ob 7h s pousade; dan brez baz in namerimo 9.9 m/s šus. Kriteriji za štartat se zvišujejo. Spodej in spredej, kjer se postavim, mi 2x z dvignenim padalom ne uspe odletet. Naš asistent je zelo uporaben, ampak včas bi blo pa bolš, ko ga ne bi bilo. Mega je že postavil tezo,

 

{gallery}preleti/2009/brazil/15_1{/gallery}     

zakaj ne pograbi celega štarta vseh vejic. Potem ga ne bi rabil. Tako vejico pobere iz zamežlanih štrikov in jo vrže 2 m stran, da jo še isti dan, isti pilot, v istem štartavanju še 1x pobere. Jaz zdej preobrnem krilo padala. Asistent Zedoido in še en, mi strokovno obrneta padalo, približno tako, kot ko se pobrana, ko se vseje repo. Ne dam dost glihe. V zraku pa vidim kakšno kilo, dve, več(?) zemlje v polovici krila, ki smo jo pridelali. Mam kar flape dol, 10 cm padala na koncu pri komandah visi od teže dol. Še lepo v začetku vrtim, nakar se mi zazdi, da ne pelje dobro, tako modificirano krilo in se poberem dol, itak ne gre  pokonc, ni baz. Okol patujske velike skale letim in ostalim pokažem, kje je danes edina uporabna termika na gori. Kasneje po 12h, se naredijo baze kot treba. Emil zraven mene, Mega danes ves divji na 80 km, Edvin prav tako (divji) 130 km. Toliko zaenkrat, doma bojo kvečjemu opolnoči, je šel Emil ponju.

Sam Emil je danes dolgo zlagal padalo, je reku, da ga je že za damu (domov). Itak je že tud omenil, da v Brazilijo pride samo še v Rio (jaz ga sumim, da se je neki zgodilo, un dan na 3600, 1000 m v bazi, sam pravi da ne). Zato se odpraviva na patujsko Copacabano, kjer je danes res živo, da se pripravi na Rio. Perejo (na roke) in sušijo se cune (cunje, oblačila) in kopamo se. Ta zahodni svet je res sprevržen, ko imaš otroka in greš z njim plavat mu moraš kupit rokavčke. Tu imajo otroci šop zvezanih (liter, 2) plastenk in to je to. Kako enostavno je življenje in 3 mulčki pridejo na kopanje s tremi osli, da jih jest hecam, če so skupaj seis (6) amigos. Ena tamala (tista, ki je nimam slikane s plastenkami, se mi ni zdelo) pa slika z mojim fotoaparatom dokler ne zmanjka in baterij in prostora.

Tako s tem dopisom tudi odpiram Predhoden razpis za Patu 2010, saj se bojim, da bom šel drugo leto sam!!!!! 
 

{gallery}preleti/2009/brazil/15{/gallery}      

 {gallery}preleti/2009/brazil/13_1{/gallery}   

Jest, ki pa ne šparam besed hitr dodam, da bosta pol pač skupaj fehtala pod klancem pod cerkvijo J. Mega kot prvi zajadra, prvi tud pobere do baze 1300, se zapelje čez, ter direkt v podn. Jaz kot drugi do baze , čez goro pa ves previden vrtim neko nulo na 800, dokler nazaj do baze. Potem se sprehajam samo pod začrnjenimi deli oblakov (je čist oblačno, ajde 7,5/8) in skoraj povsod gre lepo gor. Lepo naredim v prvi uri 25 in v drugi 50km. Pri Rialchotu je celo nekaj sonca (6/8) po tleh in prav grdo zacurim pod 600, a se poberem in spet sem pod začrnjenimi deli oblakov. Od tu naprej človek pričakuje več sonca, pa se zgodi, da ga je spet manj in celo nič. Tako se po 75 km v tretji uri spod baze zapeljem v podn na 85 km špure, olcja cca 90. 8km po cesti čez Potiretamo. Zdelo se mi je, da bi lahko bil ta dan. V naslednje pol ure se pokaže mal  sonca , pa spet čist zapre. Emil klasika Godeiro, Mega v drugo tudi, Edvin 35 km med Umarizal in Rialcho da Cruz. Ja, treka pa ni, čeprav vestno pobrišem vse……m.j.j.š. Sem že skoraj miren okol tega.

Na fazendi, kjer se vležem obirajo kastanje za katere sem mnenja da so »naši« indijski oreščki. Rastejo na drevesih in ne pod zemljo, kakor arašidi. Imajo dodaten plod rumeno-rdeč na katerem je pripet orešček v zeleni lupini. Iz plodu delajo marmelado, orešček je treba sušiti morda celo pražiti, da je za jest. Drevesa so edina zelena, ki jih je več skupaj in jih porajtaš ter sem jih večkrat posnel iz zraka, saj nasadi izstopajo  pokrajini. Drevesa očitno ne potrebujejo veliko vode ali pa imajo globoke korenine.  

{gallery}preleti/2009/brazil/13{/gallery}  

 

Zdi se da bo močan veter, tako kaže, ko nabija okol vogalov v pousadi. Res je vetra 10m/s – izmerjenega z napravico za katero menim da kaže premal. Ja, Rabič bi šel. Mi pa se odpravimo na križ na patujski gori. Za vodiča je seveda Zedoido (Nor), ki je raje to, kot pa Papagajo. Gor in dol hodimo 2h, po vročini skoz goščave, da še piha nič in je še huje.

 {gallery}preleti/2009/brazil/12_1{/gallery}  

Ves navdušen nam pokaže tal, ki je prav njegov in na vrhu katerega, da bo naredil štart (vprašanje, če nima Rabič prstov vmes), ter še dve stvari zaradi katere se je splačalo sem gor: golo večje drevo, brez listja, mogoče kvečjemu z nekimi cvetki (?) pod katerim je ves čas pršelo (če bi rekel rosilo bi pretiraval- rosenje je več kot pršenje). Eno in edino. Ter opice (makako), ki jih vidimo le na daleč, slišimo pa tolikanj bolj, ko gremo 2x skozi predel, kjer so drevesa nekako bolj zelena, plus kaka palma in sploh. Na gori v nekakšnem kotlu z bujnejšo vegetacijo (okol in okol le redko kaj zeleno, razen palm) živijo opice, ki so po moje relikt-ostanek. Sam sem mnenja, da je ta predel Brazilije bil pred 500 leti drugačen z zeleno vegetacijo čez celo leto in posledično stalnim dežjem, ki pa se je začel umikat, ko so konkviskadorji rastje usodno razredčili. Te opice tezo samo potjujejo, saj živijo na zadnjem možnem področju daleč naokoli, nekoč pa so morale živet povsod.

Popoldne spet ful baze, nakar pa mogoče kar preveč pokrito in na večer zabito z oblaki, kot da bo dež, ki ga ni, menda pa, da je v Natalu. Mene popoldansko letenje ne zanima več, se šparam….

{gallery}preleti/2009/brazil/12{/gallery}