Padalska jata

Nov štart, vsaj kar se mene tiče. Že večkrat sem razmišljal, kako bi mogoče lahko malo pojadral na domačem hribu, pa mi je močan veter to vedno preprečil. Danes se mi je zdelo, da ni premočno, sploh pa se je “Mega ” javil s Strmice in če on tam jadra, bo že v redu. Pihalo je v intervalih in sem celo nabral višino čez vaško cerkev, le do nje nisem mogel, ker veter hrib obteka. Kasiral sem le dva frontalca in nato “kevkev” nazaj do “vzletišča”-(sadovnjak).

Bistvo, zaradi česar to pišem, pa je: Srečo sem imel, da sem letel, ko še ni sprejet butast pravilnik, katerega mešajo na LZS in nevemšekje, po katerem bi moral za to početje plačati 100 000,00SIT in več.

ADIJO XC PRELETI, če bo zmagala neumnost. Ali smo res zreli za vstop v EVROPO, če delamo vse ravno nasprotno, kot pa je tam že v praksi.

Nikjer v Evropi ni treba pristajati le na registriranih pristajališčih, a to ni edino, kar je smešno. Za dogovarjanje sta potrebna vsaj dva in vsaj eden mora biti tisti, o katerem se dogovarja, tu pa se obnašajo kot da nas  ( ZPLS ) ni.

Tega je še toliko, da bi lahko napisal cel roman. Upam, da bodo še kaj prostoletalce vprašali, preden bo prepozno.

Je pa res, da se bomo morali pravil gibanja v zraku vsi držati. VSI!!
Slavc

V dvoje je lepo leteti, pa čeprav sva bila na tandemu, vsak v svojem sedežu in na Kovku na višini čez 1000 m. Vreme je bilo lepo, stebri še lepši  in kar precej se jih je nabralo v zraku.

15.10.98 Kovk
Isto kot prejšnji dan, le prijaznejše vreme zaradi sonca. Še najbolj je užival Filip, saj je prvič letel tako visoko in tako dooooolgo.

17.10.98 Gozd – Edlov dan
Računali smo na sonce, a ga ni hotelo biti. Dviganje v termiki smo tako zamenjali z dviganjem po cesti s kombijem. Vsak je štartal približno trikrat in tako vsaj malo letel, tisti ki so pred izpiti, pa so imeli priliko trenirati šolski krog. Še za akrobacije ni bilo prav ugodno zaradi skromne višine nad pristankom.

Tekma, ki jo je organiziral klub Paljužin, je bila slabo obiskana, a je pri takem vremenu to normalno. Malo jih je bilo pripravljenih riskirati bencin in tako nas je bilo manj kot običajno. No, celo jadrali smo slabe pol ure, nato pa zbežali na tla pred prihodom naliva – dežja, ki se je pojavil nad Brkini in se sprehodil proti terenu, kjer naj bi po mišljenju naravovarstvenikov zelo motili ptiče pri gnezdenju kar celo leto.
    Uvrstitve:1. mesto: Stanislav Rus  KLV
    2.  mesto: Jernej Zdešar Polet  Imela sta enak rezultat, odločil pa je na koncu žreb.
    3.  mesto: Robert Ribič   Polet
    6.  mesto: Mojca Rus      KLV

    09.10.98 Gaber-Črni kal
  
Zaradi napovedanih neviht sem računal na dovolj velika dviganja tudi če bo slab veter in zadel. Uro dvajset minut sem vrtel in enkrat celo “scuru” proti Ospu, pa spet pobral na 650 m n.v. in odpeljal proti Črnemu kalu. Nazaj sem prišel le do placa, kjer prodajajo sadje in tam pristal zaradi čelnega SZ vetra, ki je na mestu, kjer železnica pripelje na pobočje, pihal skoraj navzdol.

Tu  je tudi idealno mesto za štopanje, saj kar osebno vprašaš voznike, ki so se tu ustavili, ali bi zapeljali samo do vrha klanca in vsak je takoj ZA.

 Tu je bil ves dan sonce in niti kapljice dežja.

Znano je, da je kljub močnemu JZ vetru na Rahtelu možno leteti, a je vseeno vladalo mnenje, da bo tekmo težko speljati. Še jaz sem podvomil ob nenehnih klicih in prigovarjanj o zelo slabi napovedi. No, tekma je bila odlično speljana, le čisto na koncu je večini tekmovalcev le veter tako ojačal, da so se kar peš podali v dolino, nekaj pa jih je vseeno letelo. Posebno smo se ustrašili ob pogledu na nekega “pilota”, kateremu je za svoje življenje verjetno malo mar, ali pa je reinkarniran ptič, kot sem že nekje prebral. Kupole ni umirjal ( ni aktivno letel ), spustil je komande ob velikem nihanju kupole naprej in nazaj in še skoraj ga je odneslo nazaj. Letel je Kanjo, za njemu pa je štartalo le še dva ali trije. Bo že sam vedel, kdo je in upam, da mu bo tole opozorilo prišlo do živega: fant, takole ne boš niti petdesetprocentno star pilot.

V času, ko se še ni dalo jadrati, smo Mojca, Boštjan, Simon in jaz šli na Kremžarico in tam pojadrali, saj je hrib visok 1165 m in tam je že kar dobro pihalo. Ko smo ravno malicali na prizorišču tekme, pa je veter kot sem že omenil, podivjal še nižje v dolini.
     Omenim naj samo prve tri uvrščene, ostale pa poglejte na posebni strani.
     1. Pregelj Damjan KOVK 3 cm
     2. Sluga Matjaž ZLATOROG 5 cm
     3. Senica Jože Metulj 5 cm
     4. Gorišek Tomaž KLVrhnika 11 cm
    18. Erznožnik Andrej  KLVrhnika 165 cm
    38. Grimšič Simon KLVrhnika 408 cm

11.10.98 Lijak
Po dolgem času smo obiskali Lijak. Hoteli smo na Črni kal, pa je bil napovedan slab veter, zato je bil Lijak primernejši. Hja, slab veter, ni kaj. Na Kovku je bilo zares močno, na Lijaku pa tudi. Le na začetku je bilo slabo, nato pa se praktično ni dalo “scurit”. Nekateri so bili tam prvič in so si Lijak dobro zapomnili tudi po letenju tik pod bazo oblakov. Vsake toliko časa je koga malo noter potegnilo, a je znal ukrepati. Toliko članov KL Vrhnika že dolgo ni bilo na kupu. Proti Kolku nas je tudi nekaj odletelo, a smo raje pristali pri pizzeriji Anja, čeprav bi bila “Kurirčkova” prava malenkost, če ne pomislim na močan veter. Pristanek bi bil verjetno podoben pristajanju s helikopterjem.
    Še sporočilo Aleša:
    Rad bi dodal za tvojo stran, da smo bili v nedelju v Buzetu in da smo

trije Mare, Primož in jaz prileteli na Črni kal, kjer smo se potem še
najadrali do sitega. Vsi smo se strinjali, da je bilo uživaško. pozdrav
Aleš

Za ta dan mi je žal, da nismo s Primožem in Boštjanom takoj krenili proti Čavnu. Ko je bilo največ mogočnih kumulustrad proti Lijaku, smo mi jadrali zunaj doline, a bolj protipizzeriji Anja čisto nad cesto. Ko mi je šinila ideja, da bi se morda dalo “priklopiti” Čaven, smo takoj poizkusili in opazili tudi, da so se oblaki začeli topiti. Zmiraj težje se je dalo zunaj obdržati na 1400 metrih ( višje je tako ali tako bila baza ), Kljub temu je Primož stišal že čisto na pobočje Modrosovca,  a je bil tam veter le premočan in se je vrnil bolj nad Lokavec. Tam sva spet pobrala, a so se razmere vidno slabšale. Kumulostrada ni bila več tako mogočna in dosti težje je bilo vzdrževati višino. Zato smo potegnili v Postojno, kar je bilo tisti dan enostavno.