Ko se z vsemi jo-joti dobimo spodaj na pristanku (po mojem scurenju) imam jaz že idejo. Moje drage koroške prijatelje sem grdo poimenoval tako zato, ker na vsako vprašanje odgovarjajo z JO JO JO. Obvezno moraš ponoviti trikrat in na to temo se v kombiju režimo med vožnjo po Dravi gor in potem še nazaj dol. Zmislim pa se KALVARIJO, čeprav se nam niti sanja ne kaj bo pihalo V ali Z, ta slednji bi moral biti. Že pred njo na isti strani zaznam 2 lepa štarta. Zoran!!! Čeprav  po poti telefonov ugotovimo, da na Kalvarijo ni nujno treba peš po tistih štengah, damo prednost PLAČKEMU VRHU, ki je na olc prijavljen kot Plac

– Plač, saj si lažje obetamo pravi veter. Hrib se vzdiguje na krivično slovensko-avstrijski državni meji, sami mejni kamni, so na vršnem platoju. Impozantni razgledni stolp ima dodatno streho, da je videti kot stražarski stolpi v Dachauu. Že se ustrašim, da piha narobe, ko dojamemo da po štartu tipa ala Zavrh le piha nekaj gor. Odzadaj se ne da štartat oziroma jaz ne znam, na samem robu pa mi gre in veter se zdi vedno močnejši, saj me lepo dvigne v višave. za mano štartata še Piškova in Brajda, Čretnikov pa raje spremlja Planico in vozi avto.

Povdariti je treba, da se tu ne jadra jako lahko in pogosto. Mi smo jadrali, pa ne zato, ker smo tako dobri, ampak zato ker se je dalo.

Piha vzhodnik, štart je na jug, sonce počasi tone k obzorju in nazadnje je treba dol.

Na tleh 17:52, vlak, ki ga lovim v CE spelje 19:39, kar uspemo, v  LJ ob 20:58, na štacjonu me počaka Mateja, ki jo vsi poznate in me prijazno odpelje na uvoz AC Bizovik, kjer imam že redni parkirni prostor.

ERZO