Dan bo sicer lep (pretežno sončno), ampak burjica zmanjšuje izbiro. Na Gorenjskem bazice okoli 1000, zgoraj pa šajba. Z Erzom sva si za danes enotna, da Lijak (kot največji potencial) odpade. Prvi kliče danes brezposelni Andrej, ki bi že kar nekam šel (namiguje na Lijak). Mega bo tudi kmalu frej. Z Erzom sva bolj za projekte in to na Krasu (bolj toplo, pa najbrž manj frišnega snega). Stari dolg pri Braniku kliče in sva zmenjena. Erzo preusmeri Andreja na Lijak (čeprav bi Andrej bil tudi za projekte, Mega pa sploh pripravljen za zemeljsko podporo 🙂 ) in z Megom odšibata dol, ko sem še sredi dela.
Poberem Erza na Vrhniki in gasa proti Braniku. Vmes komunicirava z Megom in Andrejem in Lijak baje nič ne obeta. Iz Branika gor na sedlo in po šodru na Šumco, kjer smo nazadnje pregnali lovcu divjad, na katero je čakal. Parkirava in brez dileme vzameva robo: Erzo Erste klase, jaz Coto klase (+tangice). Na startu je majčkeno snega, ki delno pokriva šavje. Veter na startu idealen (nikoli več ne bo tak, če ga danes ne izkoristiva 🙂 ). Hitro postaviva, Erzo potegne in malo poskakuje po položnem pobočju in je v luftu. Zavije desno ob slemenu proti Govcu in ga lepo drži.
Jaz sem tudi pripravljen. Potegnem naprej, začutim, da je veter s strani, ga poravnam in sem v zraku. Že nekaj metrov nad tlemi je veter še močneje s strani (že skoraj V) in me kar bremza. Malo sem že v dvomih, ali bom čez prve borovce, pa me vzdigne in sem iz pobočja. Usmerim se desno nad grad in ko sem na sredi grape, se bremzanje ustavi in celo začne rahlo dvigovati. Erzo je že pred prednjim hribom (Čuk, 286m) in ga tudi drži. Ko zavijem tudi jaz tja, me še dodatno dvigne. Erzo se odloči, da gre pristajat na travnik Z od Branika, ki ga z lahkoto doseže (čeprav se nama je ob prihodu zdelo, da bova do tja težko prišla).
Erzov let
Jaz sem malo za njim, vendar kar nekaj višje in dolinc je tako močan, da me kar noče spustiti. Manevriram sem in tja in sem končno na mokrem travniku zraven Erza.
Zoranov let
Prvenstven. Vesela kot radio :-). Pospraviva in začneva razmišljati, kako do avta na gori. Pokličeva Mega in Samsa, pa najprej nobenga odziva (sta še v luftu, hudiča, torej le ni tako slabo, kot sva srčno upala in kot smo si bili prej vsi enotni…), potem pa le zveva, da je sta pristala in da je bilo super. Erzo se grize, ker bi rad bil na obeh koncih hkrati. Vabiva ju, naj prideta v Branik, ker bo na Govcu idealno še za eno rundo letenja (pa naju bosta do avta spravila 🙂 ), pa se Samsa samo škodoželjno zafrkava po telefonu…
Začnem štopati. Prva etapa je dolga 300m do križišča za Komen, potem pa malo pešaka in potem mi ustavijo trije mladci, ki mi najprej obljubijo prevoz do ovinka za Pedrovo, skozi pogovor in prijazne besede pa se na koncu znajdem ob svojem avtu. Dol na pristanek, kjer ni več Erza, ki ga je medtem pobral Gorazd. Najdem ju v bližnjem bifeju, kjer izgubljata čas, ko bi lahko šli še kam letet :-). Ko se poslovimo gasa proti centru Slo, vmes pa še ogled kakšnega potencialnega starta in nekaj besednih dvobojev z Andrejem po OLCju…
Andrejev Lijak