Včeraj zvečer smo se sicer dogovarjali, da bi naj bilo danes bolje na Primorskem, pa je zjutraj tam še vse mokro in neobetavno (napovedana burja je danes zelo močna burja ! ). Zato pa naj bi bilo na Štajerskem bolje. In Erzo predlaga, da gremo gor (prva postaja bo Hom-Prebold). Uki je tudi danes zraven, Mega pa ta smer ne mika in ima še nekaj nujnih del za dokončati… Potencialna Manca je nedosegljivo odsotna.

Tako se dobim samo z Erzom in Ukijem na izvozu Bizovik, preložita robo v LCja in proti Celju. Vmes pokličemo Frenka za lokalne info ob tem SV vetru in izbira Hom se mu zdi odlična.

Najprej odvijemo v Prebold do šolskega terena (da vsaj en skokec naredimo za začetek in si zazihramo vsaj en današnji let, če se kasneje ne bo izšlo…), kjer eni vadijo, piha kar v redu, je pa cesta do vrha še vedno zabasana, tako da si premislimo in gremo naprej proti Burkeljčevemu hribu (naslednji potencialni uvodni start), kjer pa nas ustavi ograjen hrib, neprijazen do padalcev. Nadaljujemo proti Homu.

Medtem ko spodaj čakamo na Frenkov prihod, obiramo bližnjo novodobno graščino s helikopterskim hangarjem. Lokovšek nas odpelje na pristanek, potem pa on z nami do pod vrh. Na sam vrh moramo peš in tu v kočo na pozdravni čaj (časti Frenk) in štrudel (tudi časti Frenk), ki pa se nedoločljivo zavleče in nam začne najedati naš  letalni čas…

Končno smo pri padalih na res lepem štartu (mene so skoraj prisilili, da vzamem za tak start 1.klasso). Hitro postavimo: odleti Erzo in malo zajadra, minutko za njim jaz, potem pa še Uki in Frenk. Okoli hriba proti S tik za Erzom, nad pristankom (Frenkov avto) in v rahlem dežju čez Savinjo, kjer moram pred zadnjim drevesnim šavjem zabremzati v desno čez cesto, kjer pristanem,

Zoranov let

medtem, ko ga Erzo na klousiča preleti.

Erzov let

Ko pospraviva v dežju (sem vedel, da bi mora vzeti coto 🙂 ), že pride Frenk z lokalnimi kolegi,

Frenkov let

ki nas zapeljejo do Ukija

Ukijev let

in naprej gor po avto. Vso pot vedno močneje dežuje, tako da novodošli zaenkrat pozabijo na letenje…

Greva naprej proti J. Predlagam najprej Rožar, saj je najin tajni projekt pri Kikirikiju še daleč, pa Erzu ne potegne … in velikodušno ponudi mojo bolečino – Sv.Križ (Gradiščica), ki je bližje (in ga on itak že ima – res pa ne še letos 🙂 ). Nebo je sicer temno in neprijazno, piha pa ugoden JV, kar bi pomenilo start v drugo – lepšo smer (in potem kritičen ovinek čez sedelce… o čemer smo že razmišljali). In sem seveda takoj za.

Že šestič parkiram na znanem mestu 🙂 .  Erzo vzame lahko opremo, jaz coto in gor. Na vrhu piha ravno prav, vendar malo preveč z leve (čisti V). Startati je treba proti JV, sicer bo problem priti čez sedelce…

Erzo je spet prvi pripravljen, lepo dvigne, potem pa mora po položnem pobočju kar malo laufati in posiliti naprej in v desno, da ga končno le vzame. Še predno dokončno postavim po drekih in mokri travi, že javi s pristanka, da je bilo čez sedlo na klousiča.

Erzov let

Potegnem še sam in gre krasno na mestu gor, vendar me laufanje diagonalno na veter noče odlepiti, tako da prekinem na sredi pobočja. Malo obiranja s trnastih grmičkov (malenkost – samo 10 min 🙂 ) in nazaj na vrh.

Drugič potegnem čisto na V in ga tako tudi držim nad sabo, odšetam pa diagonalno v desno in se odlepim in takoj odvijem v desno “na kol” in se lepo nad drevesi pospešeno (Venturi na sedelcu, pa to…) odpeljem čez pobočje v dolino in pristanem zraven Erza, ki je medtem že pospravil.

Zoranov let

On pešaka gor po LCja, jaz pa pospravim in obojno robo odnesem vedrit k brezoviški cerkvici, saj je ravno začela sodrasta nevihta. Ko pride Erzo z LCjem, v mraku še nabere regrat za večerjo in gasa med dežjem na Vrhniko.

Ful zadovoljen, ker je ena od velikih bolečin potešena 🙂 .

Danes napovedan zadnji lep dan ta teden in treba ga je izkoristiti. Nekako je najbolj v igri Lijak. Ker pa je na Vipavskem bolj oblačno, bi Erzo kar čakal, da se zjasni. Danes se prijavita v jato še Manca in Mega in ura teče, dokončne odločitve kam in kdaj pa ni. Javi se še Nevidni (=Ščuka =Riba =Skuša =po novem tudi Magični Mačkon), ki prisega na Istro, kjer se že vse “odpira in sije sonce”. “Čimprej”, pravi, “doli je idealno”. Erzo, bi pa kar še počakal. Ker jaz moram biti okoli 18h v LJU, ne bi rinil v Istro. Manca predlaga nekak kompromis: “…gremo proti Lijaku in če bo vse v oblakih. se gremo raje dol vreč na Govc, kot na Lijak…”. Kar štartam iz LJU in to predlagam Erzu, in ga prepriča. Nevidni vmes javi, da stoji v soncu na Kikirikiju in da piha idealno.

Ob 13.15 na Železniški, še Manco počakava in LC že drvi (no,… vozi) proti Uncu (danes celo brez rezervne gume 🙂 ). Mega vskoči in dalje, “soncu naproti” po vse bolj oblačni deželi. Ko hočemo dokončno skenslati Nevidnega, le on pokliče Erza in pove da je scuril s Kikirikija kar čez mejo in da je doli vse v soncu in da je takoj treba na Mediće. In se Erzo raztopi in mi zagotovi pravočasen povratek v prestolnico. Sploh ob upoštevanju Megovega predloga, da bo šofer.

Seveda odvijemo na Koprsko, čez Kubed in malo za hrvaškim (opuščenim) blokom poberemo še Nevidnega. Od zadaj gor čez gričke (Micika nas pridno vodi…) na start. Res se dela sonček in piha gor, rahlo z desne. Danes sem tukaj tretjič (prvih 2x neuspešno).

Takoj začnemo postavljati, ker danes pa bo. Nevidni potegne, pa se stežka odlepi, potem Erzo (enako stežka). Manca malo podira, ker hoče hrbtno in se vmes vrinem s coto (ki je žal še vlažna, vendar verjamem, da bomo itak samo scurili). Tudi jaz moram kar polaufati, da se odlepim. Vidim, da je Erzo že globoko spodaj nad pristankom,

Erzova curaža

Nevidni pa drajsa po vejah ob pobočju malo desno. Zavijem levo in ob skalah naletim na dviganje. Malo sem in tja v 8, in v kotanjici najdem steber. Zavrtim in sem takoj 30m višje (čeprav je vlažna cota precej okorna). Nevidni postane viden že kar nekaj pod mano (sem mu pokazal steber 🙂 ) in zavrti in je že nad menoj. Jaz pa padem iz stebra kot mali mucek z vrtiljaka in samo še počasi curim. On pa vrti in vrti in nabira… Erzo opozori na skoraj neviden zarostan daljnovod, odpeljem se bolj ven in počasi pristanem v blatno šavje zraven njega.

Zoranov let

Takrat enkrat starta Manca in kar drajsa sem in tja. Nevidni vidno nabira. Ko je na 1100, se odpelje čez hrib proti S in postane spet neviden Nevidni. Jaz sušim padalo na sončku (končno eno bolj suho okolje za mojo cotico 🙂 ), modrujeva z Erzom in sva zelena od zavisti (ne samo Nevidni, tudi Manca kar ne more dol… Končno pade ven in začne curiti (olajšanje 🙂 ), pospraviva do konca in ko Manca ) pristane, pride tudi Mega.

Ko se spokamo v avto, pride sms, da je Nevidni pristal na Kikirikiju pri svojem avtu !!! In Manca reče: “Pa kaj je on, en magični mucek, al kaj !?”. Med vožnjo do Sočerge se zedinimo, da je Nevidni prestar za mucka in je lahko le maček ali mačkon – torej Magični Mačkon :-).

Ker smo pod Kikirikijem hkrati z njegovim odvozom s PRISTANKA (za normalne je to seveda start), se še

1.ustavimo za slovo od njega in za zahvalo za njegovo današnje gurujstvo… Čeprav se nam/mi že res kar mudi…  potem se

2. ustavimo za Matejino kapo v Avio pubu.

3.se ustavimo na Ravbarkomandi za dolgotrajno tankanje 82l nafte.

4. Na Uncu, da Mega izskoči.

5.na Železniški, da pobereta robo še Manca in Erzo in v prestolnico…  

Hvala Mega za šoferstvo, res viteško, ampak danes bi si pa ti res zaslužil letenje (in bi mogoče rešil čast KLVja)  !!