Danes zjutraj gnilo in sluzasto in nimam nobene volje za »rehabilitacijo«. Pa pokliče Erzo, da prihaja v moje kraje. In me seveda spravi v obrate, saj v mojem peskovniku pa ja ne bo sam ordiniral.

In se hitro zrihtam, odbergljam v LCja in v Podlipoglav proti mojemu »rehabilitacijskemu centru« (= edini start, do katerega se pride po vodi, saj sta dostopni kolovoz v dolinico in potok Kižlovka eno in isto…).

Ko plužim po vodi, nekje na sredi dostopa, Erzo nabira padalo na travniku levo, pod startom Kižlovka2, ki ga je pravkar odletel.

Komentar leta:Tega sem videl, ko sem haral tule 6.2.2020 v predkoronskem obdobju in 2, 3 tudi odletel, misleč, da bom tud tega. In potem se je zgodila letošnja nesrečna pomlad, ko se Zoran ni premaknil iz Lj in skoraj vse potamanu, kar se je dalo v Mestni občini ljubljanski! [28.11.2020 18:17]Roman Debevec : Bravo! Pa ne da si Zoranu “skočil v zelje”… 🐇 [28.11.2020 11:56]Aleš Pirš : Lepo da skupaj vadita. [28.11.2020 17:55]

Počakam, da se naloži v LCja v potoku (on ima seveda škornje, ki mu pri tem nudijo vso podporo) in naprej v dolinico pod Kižlovko. Megla ni do tal, se pa vse cedi, kot še nikoli doslej. Opremim se za pohod, naložim rinfuzo Rooka in z eno pohodno palico odracam za Erzom v pobočje.

Sam se ustavim na svojem standardnem mestu (začetek bolj strmega dela na prelomu), Erzo pa še gor po položnem travniku pod rob gozda (da bo ja čimdaljši 🙂 ). Postavi svojo robo in se pripravi, potem pa še meni raztegne Rooka.

Čakam, da bi pihnilo gor,

Erzo pa izgubi potrpljenje in potegne (saj baje na vrhu travnika rahlo vleče gor) in odlaufa. Pa kar laufa še mimo mene, predno mu padalo zagrabi in se odpelje v dolinico.

Sam še čakam, pa čutim hlad le v vrat; potem vseeno potegnem in se po štirih korakih (toliko zmorem) ustavim, saj Rook noče zagrabiti (prvič, odkar se tukaj rehabilitiram, padalo podrem… nisem čakal pravi trenutek, pa trema, pa to…).

Naberem in odracam nazaj gor. Medtem pa tudi Erzo pride nazaj gor na pomoč, da mi raztegne (že dokaj vlažnega) Rooka. Postavi še dodatni fini merilnik vetra (trakec iz Petrolovih rokavic, ki je občutljiv na desetinke), saj Juretov grobi merilnik (plastični belo rdeči cestarski trak) zgolj visi ob palici.

In res kmalu pokaže Erzov merilnik sapico gor (ki jo sedaj tudi jaz začutim) in potegnem in gre vlažna cota lepo gor, da se po elegantnem startu tudi sam zapeljem v dolinico, kjer tudi pristanem elegantno :-).

Andrej Erznožnik : Sva pristajala z Zoranom na ozkem nepognojenem pasu zemljišča. In ko se peljem domov vidim ob cesti pristajat čapljo v pognojen svet. Uf. A lej znalko, pristane na 1m2 nepognojenega sredi tistega dreka! [28.11.2020 18:06]

Potem, ko se zapeljeva skozi potok ven v Podlipoglav,

predlagam Erzu, da obdela še moje bližnje lokacije.

Najprej na start nasproti Šentpavla, kjer ob ogledu lokacije zamenja padalo za suhega.

Pa še skozi Sadinjo vas na njegov današnji četrti novnov, moj že obdelani griček za kmetijo nad križiščem električnih vodov. Lepo odleti, pa mora žal krajšati, ko pripelje do kota med droti…

Po njega in pripetega, stlačenega v LCja zapeljem še enkrat gor.

Sedaj pa piha že nek J s strani iz doline skozi gmajno, tako da mora kar nekaj časa čakati na nulo, da lahko na koncu le odleti.

Dol, da ga poberem in potem zapeljem še malo naprej proti Poljanam.

In že Erzo odpešači še na naslednji grič nad Srednjo vasjo, (jaz pa ga počakam spodaj v LCju). Tu mu na startu piha od zadaj, vendar kljub temu kmalu odleti.