Sedaj pa ni več nobenega pravega vetra in skozi Litijo nazaj in gor v Bitiče. Ker sem včeraj detajlno naštudiral dostop in si start ogledal z avtom (navigacija do tega starta ne dela prav, saj kaže cesto, ki je v naravi ni), pustiva avto pri zadnjih hišah vasi in peš gor. Sedaj nosim Mentorja3…

Ko prideva na vrh travnate jase, se še Erzu (specialistu za ravne travnike 🙂 ) zdi tole pa res zelo zelo položno. Piha pa rahlo gor in Erzo takoj postavi, medtem ko sam cincam in si ogledujem varianto v desno. Oba sva si enotna, da je varianta v desno (sicer bolj strm začetek, pa potem dolgo položno pobočje z gmajno) bolj tvegana in Erzo se odloči, da bo poskusil naravnost (kot je tudi Planinškov Janez v originalu odletel).

In ob lahnem vetrcu potegne in laufa in laufa in vleče in ga že malo dvigne in ga po nekaj nadaljnjih korakih vzame in leti. Vidim, da spelje mimo hiš in potem kar nekako drži višino … in je tudi čez drevesno mejo spodaj.

Medtem pripravim Mentorja 3 in čakam na vetrič, ki sedaj piha z desne od Z. Vem, da imam le en poskus, saj drugega laufanja ne bom zmogel. Erzo javi, da je pristal in da je šlo zelo na tesno na obeh kritičnih mestih (to mi ni ravno spodbuda…).

Ko neha pihati z desne, zalaufam in laufam, laufam in Mentorja res počasi začutim nad sabo in potem celo dobim občutek, da nosi del moje teže in počasi celo zalaufam nad tlemi. Pobočje se malo spusti in se mi zdi, da me dvigne in lepo nad višino hiš se zapeljem mimo njih po desni strani.

Kar naravnost na travnat plato spodaj, kjer ciljam na najnižja drevesa v gozdni meji, da me lepo dvigne in se brez skrbi z bogato višino zapeljem čez drevesa in prelomnico.

Naprej pa je samo še sprostitev in uživanje nad dolino Save do pristanka pri Hotiču.

Med pospravljanjem Erzo že nafehta prevoz za gor.

In potem se, po današnjem fenomenalnem zaključnem letu, samo še sproščava ob kuhančku v zahajajočem soncu…

Danes pa res močna burja. In ker je na Štajerskem bolj mirno, navijam za tja (projekti + letenje v Dobrovljah).

Dopoldne se izkaže, da v Dobrovljah ni kaj dosti vetra in da je vse pokrito z nizkimi bazami. Torej vsaj projekti.

Erzo se pridruži in okoli 13h startava z LCjem izpred mojega Hoferja.

Za ogrevanje tale položen travnik zraven doma starostnikov (ki ga obširno dograjujejo). Čeprav je šibek veter rahlo z desne, Erzo ne odlaša in potegne prvi.

Ker je start res položen (da o blatu in mokroti ne govorim), se tukaj že res lepo ogrejem…

Potem na bližnji, še sveži Frenkov Vimperk. Pa piha šibki veter z desne in od zadaj. V takem se ne nameravava metati na turške kole starega vinograda spodaj, zato se skoordinirava s Ceno, ki je pravkar prišel do svojega avta na Dobrovljah.

Hitro sva na pristanku in s Ceno se zapeljemo na tale Pojetov start. Čutim sapo v vrat in zato iščem bolj prikladno odletno mesto, ki je malo niže desno. Medtem pa Erzo postavi kar pod cesto in v neki nulci potegne in lepo odleti – v dolino.

Še sam hočem tu postaviti, pa vztrajno diha za ovratnik, zato se s Ceno prestaviva na prekrasen travnik na desni (pravi šolski teren), kjer mi Cena pomaga postaviti (že dokaj mokro) coto.

Potegnem in speljem in se v glajdu zapeljem čez sadovnjake skoraj do glavne ceste.

Cena pa odpelje LCja na pristanek, kjer čaka Erzo.

Rajko in Bojan se odločita, da imata dovolj in nam ponudita logistiko. Vsi se zapeljemo gor z Rajkom, ki bo odpeljal svoj avto dol, Bojan pa LCja.

Na startu podobno pokrito in švohceno, kot prvič, zato Erzo navija za svoj novnov – vrh Vremščice. Ker ga sam že imam, se odločim za pred kratkim novopečeni (Erzov) Bukov vrh2 (ki ga še nimam). Milan pa najprej malo cinca in se nazadnje pridruži. Do

Bukovega vrha z LCjem. Erzo in Milan peš z robo na glavni vrh Vremščice, midva z Bojanom pa z LCjem nazaj dol na sedlo, kjer je na travnatih ravnicah moj planirani start.

Bojan mi pomaga postaviti Mentorja3 (sam sem v tangicah), pa potem še prestaviti bolj v smer V, saj piha popolnoma z leve in občasno močno še od zadaj dol z Bukovega vrha.

V nekem trenutku (ne morem reči, da je bilo kaj bolje, le od zadaj je mogoče malo manj pihalo), potegnem v levo po položnem pobočju in spravim Mentorja3 gor, potem poskušam speljati v desno, pa kar ne morem prav poriniti padala po bregu naprej, zato Bojan porine mene in zlaufam bolj v desno dol in speljem.

In se zapeljem z vetrom v desno pod zgornjim startom nad Piko, kjer pa ocenim, da bom nekako zrinil do letališča.

Medtem Erzo in Milan prideta v popolni megli na glavni vrh. Erzo takoj postavi in odleti po grebenu (ki ga bolj sluti, kot vidi) proti V.

Milan še malo okleva, potem le odleti v meglo na desno nazaj v smeri pristopa in pristane (v megli) v kotanji pod Bukovim vrhom.

Nabere in je v nekaj korakih na Bukovem (kjer je pa že vse vidno). In se odpelje še z drugega novnovega z vetrom dokler gre.

Bojan pride z LCjem po mene, jaz po Milana in potem po Erza skoraj v Pivko…

Veseli, saj smo dobili dosti več, kot smo danes pričakovali…

Močna burja J od LJU. Želim si letenja in navijam za Dobrovlje (če bi bile…) oziroma na štajerski konec, kjer je manj tega SV in več upanja za letenje. Jean potrdi, da je tudi na njegovem koncu (Čela gora, Grmada) premočno. Milan navija za lokalno sceno in predlaga Zavrh, ki pa je po vseh info premočan (podatki iz kristalne kugle … res rabimo gor postajo…). Pa itak Erzo ne bi šel gor, tudi če bi bilo…

Tako mine dopoldan v pregovarjanju. Na koncu se z Erzom odločiva za (sigurne) nižinske projekte, Milan pa po svoje rešuje serijo.

Od Rutarja Erzo pelje na JV do Ivančne in ven na Muljavo, kjer je blizu tale Pojetov start/poskok.

Prideva pod krtino in rinfuzo gor in postaviva na JZ, saj lepo piha od tam (!?). Potegne Erzo in se zapelje dol.

Potegne Zoran in se zapelje dol.