Rajko in Bojan se odločita, da imata dovolj in nam ponudita logistiko. Vsi se zapeljemo gor z Rajkom, ki bo odpeljal svoj avto dol, Bojan pa LCja.

Na startu podobno pokrito in švohceno, kot prvič, zato Erzo navija za svoj novnov – vrh Vremščice. Ker ga sam že imam, se odločim za pred kratkim novopečeni (Erzov) Bukov vrh2 (ki ga še nimam). Milan pa najprej malo cinca in se nazadnje pridruži. Do

Bukovega vrha z LCjem. Erzo in Milan peš z robo na glavni vrh Vremščice, midva z Bojanom pa z LCjem nazaj dol na sedlo, kjer je na travnatih ravnicah moj planirani start.

Bojan mi pomaga postaviti Mentorja3 (sam sem v tangicah), pa potem še prestaviti bolj v smer V, saj piha popolnoma z leve in občasno močno še od zadaj dol z Bukovega vrha.

V nekem trenutku (ne morem reči, da je bilo kaj bolje, le od zadaj je mogoče malo manj pihalo), potegnem v levo po položnem pobočju in spravim Mentorja3 gor, potem poskušam speljati v desno, pa kar ne morem prav poriniti padala po bregu naprej, zato Bojan porine mene in zlaufam bolj v desno dol in speljem.

In se zapeljem z vetrom v desno pod zgornjim startom nad Piko, kjer pa ocenim, da bom nekako zrinil do letališča.

Medtem Erzo in Milan prideta v popolni megli na glavni vrh. Erzo takoj postavi in odleti po grebenu (ki ga bolj sluti, kot vidi) proti V.

Milan še malo okleva, potem le odleti v meglo na desno nazaj v smeri pristopa in pristane (v megli) v kotanji pod Bukovim vrhom.

Nabere in je v nekaj korakih na Bukovem (kjer je pa že vse vidno). In se odpelje še z drugega novnovega z vetrom dokler gre.

Bojan pride z LCjem po mene, jaz po Milana in potem po Erza skoraj v Pivko…

Veseli, saj smo dobili dosti več, kot smo danes pričakovali…