Danes imam popoldne predavanje in moram biti v LJ do 15.30, zato sem že včeraj namigoval Erzu, da bi šli neko dopoldansko varianto. Napoved bolj mirnega ozračja je  v ZS Sloveniji in že zjutraj je krasen sonček od Bleda naprej. Potencialni cilj je bila Dovška Baba. Pokličem Deluxa, ki je za in ko pokliče Erzo nazaj, je tudi za.

Tako se z dvema avtoma dobimo pri Aljažu. Krasen sonček, brez oblačka, jesenska modrina, čudovite jesenske barve gozdov naokoli. Na pristanku že vleče dolinc (2,2/4,2) in Erzo malo zmajuje z glavo.

Z LCjem gasa po gozdni (pri rampi prvič preverimo naš ključ in dela 🙂 ), pa na koncu po kolovozu do planine Dovška rožca. Tu piha lepo po hribu gor, malo spreminjajoče, vendar ne premočno. Postavimo malo nad kočo in seveda Erzo potegne prvi.

Boris v prvo podre in ko potegnem jaz, mi nekaj vpije, da imam zafocljano vrvico. Vendar sem že v zraku in me lifne gor malo nad start. Malo gledam gor, malo se bašem v sedež in seveda grem stran od pobočja. Ko sem končno v sedežu in vidim, da je z vrvicami vse OK, sem  dviganje ob pobočju že izgubil in se peljem ven. Erzo medtem vrti nad startom in tudi Boris je že v zraku in jadra. Odpeljem se proti grebenu na desni, poskušam tu malo pobrati, pa ne gre, zato nadaljujem proti Mojstrani. Zgoraj ni premočnega vetra, čeprav je V čutiti, ko pa se spuščam proti Mojstrani, začne veter jačati. Lepo splaniram, da bom pristal na travniku pod Aljažem, pa je z vsakim metrom nižje dolinc vse močnejši. Kakšnih 50m nad tlemi se še komaj premikam naprej in občasno me celo rikverca ( tudi (-)5 km/h pokaže vario). Odločam se, ali odvijem, da ne pojaham drota (ki je izoliram, ni trofazna), pa me veter vseeno spusti in se odpeljem čez in pristanem na začetku travnika, daleč od Aljaža.

 

Zoranov let

Ko pospravljam, pristane Erzo še bolj zadaj (kljub mojemu obvestilu po postaji, mi ni verjel, da je tako močan)

Erzov let

in čez nekaj časa še Delux.

Borisov let

Pospravimo in do Deluxovega džipa pri Aljažu. Malo sem že v časovni stiski zaradi LJ, zato se samo odpeljemo gor. Erzo izstopi na lokalne oglede, midva z Borisom pa do planine. Presedem v LCja, Boris pa se pri obračanju zatakne v leseni steber  in odtrga zadnjo luč. Silver tape je tu in Boris polima luč nazaj, potem pa jaz gasa dol.

Po slabi cesti res počasi dol, ko pa postane normalna, pa normalno. Ko sem že tik nad Dovjem, še rahel ovinek v desno, graben na levi in manjka rob ceste in zabremzam. ABS prime, oziroma nič ne prime, ker se samo speljem po šodru naravnost naprej in čez rob in se začnem kotaliti dol v graben. Slow motion. 4 obrati, dokler se ne ustavim. Naprej je pa še za nekaj nadaljevank zgodbe… Boris opazi špure, ustavi, vpije dol v razbitine, če sem OK. Pride do mene. Najdeva moj telefon. Odpovem predavanje in naj poizvedo za postopek ob nesreči na leasingu. Boris mi pomaga pobirati stvari iz razbitin. Odneseva rukzake gor. Pride Erzo z lokalci. Vlečna služba. Policija da/ne. Pravni nasveti znancev in kolegov kaj narediti. Policija. Podpišem kazen 300€ in 3 pike v zameno za potrdilo 0,00 alkohola. Vlečna služba začne vleči vozilo iz grabna v trdi temi po dveh urah čakanja.  Ko že skoraj pomrznemo in nekajkrat ponovno namestijo jeklenico in se nič bistveno ne spremeni, z Borisom gasa do LJ…

Hvala Boris, hvala Erzo za nesebično pomoč ves čas dogajanja !!!  Odpovedati sta se morala drugemu letu popoldne in Boris bi imel vsaj še enga novnovega 🙂

Zjutraj pri zajtrku se nadaljuje demokracija: ali gremo naprej dol po Italiji, ali ostanemo v Dolomitih. Situacija niha malo sem, malo tja, ampak na koncu prevladajo tisti, ki hočejo ostati  v Canazeiu (čeprav imajo tudi glas sopotnice, ki sploh ne leti…). Ker smo izgubili, smo malo depresivni, pa se je treba potolažiti s še kakšnim novim startom. Prevko je za in spet smo ob 10h v avtu Erzo, Mega, Edo in jaz. Gremo spet gor na Belvedere, malo niže, kot včeraj, piha pa še malo močneje, kot včeraj.

Ko že skoraj obupamo, Prevko ponudi, da gremo pogledati po zgornji cesti proti vrhu. In res rinemo gor, pa gor, pa smo že malo v snegu, pa pririnemo skoraj na vrh. Peš sprehod na greben pove, da je zgoraj idealen veter iz smeri Marmolade (smo nad umetnim jezerom na Passo Fedaia) in kar odlaufamo nazaj v avto po padala.

Postavimo en ob drugem: odleti Erzo, pa jaz, pa Edo, čez nekaj časa pa še Mega, ki se mu je nekaj sfedlalo, pa še veter je začel nekam čudno pihati. Prej smo sicer nakladali, kako bo za jadrati, ampak jaz se usmerim kar na desno ob grebenu proti Canazeiu. Malo zavrtim, malo drži, potem pa kar čez Canazei na pristanek.

 

Zoranov let

Kmalu pristaneta še Edo in Erzo,

Erzov let

čez  nekaj časa pa še Mega, ki bi sicer kar ostal v zraku, pa ni imel delujoče postaje, da bi javil. Smo veseli, saj je spet novnov.

Med pospravljanjem pa že pride Prevko po nas.

Že navsezgodaj začneva (no v resnici sva že včeraj zvečer zastavila)  z Erzom kombinirati, da bi zjutraj en novnov, potem pa redni program. Začneva lobirati pri zajtrku in ob 10h (včeraj je bilo planirano, da gremo ob 13h na start…) se vsi zbašemo v enoprostorca in kombi in gor proti Passo Pordoi.

Pred sedlom na desno po stranski cesti proti Belvedere, kjer je že resen sneg. Na dveh lokacijah se ustavimo in ugotovimo, da so razgledi čudoviti, za odleteti pa ne bo, ker nam piha v rit. Pogledujemo proti prelazu Pordoi – mogoče bo tam. Prevko odpelje tja in na parkingu Mega kar pogleda proti strmim travnikom pod Pordojem in brez besed z robo odide čez pobočje proti potencialnemu startu. Jaz sem takoj za njim, pa še Edo in Erzo. Ostali malo pogledujejo za nami, potem pa se raje odločijo za razgledni funivia izlet na Sass Pordoi.

Ko pridemo na zadovoljivo odletno mesto, postavimo. Najprej odleti Mega, potem Edo malo pojaha rušje. Erzo in jaz sva malo više.

Erzo v prvo podre, pomagam mu nazaj postaviti, potem pa potegnem jaz, ko Erzo v drugo sesuje padalo. Odletim takoj v desno in kljub kar dolgi stopnici bogato odletim čez smreke proti dolini. Zavijem na levo čez Canazei, potem pa spet na J pobočje pod Col Rodella in počasi na pristanek.

 

Zoranov let

Ko vsi trije pospravimo, prileti tudi Erzo in vsi štirje smo uspešno odleteli novnov dopoldanski let.

Erzov let

Kmalu je tudi Prevko pri nas.

Ekspedicija v Dolomite je končno na poti. Zjutraj me prideta Mega in Erzo iskat v službo ob 6h, potem na zborno mesto v Šentvidu in na dolgo popotovanje čez Avstrijo (Toblaško polje-izvir Drave, mimo Kronplatza,…) v Italijo in od zadaj iz Corvarre čez Gardenski preval na Passo Sella.

Poizvedovalni pogled proti Col Rodella pove, da bo bolje, če gremo pogledati še na prelaz Sella. Tu se zbirajo padalci (nekaj jih je že na štartu nad prelazom blizu Zadnjega stolpa Sella), medtem ko na Col Rodella ni žive duše. Vsi se prestavimo sem in naložimo opremo in pol ure gor po strmi travnati poti na zadnjo strmino pred robom, kjer je nekaj padal že v nizkem startu, nekaj njihovih lastnikov pa še postopa naokoli in modruje.

Mega, ki je seveda od naših prvi (človk ma res kondicijo 🙂 ) se spravi na zgornjo etažo in začne postavljati, drugi pa ostanemo raje spodaj, kjer je malo bolj prijazna strmina. Nekaj časa modrujemo, Mega medtem odleti in začne drajsati pred J steno Sella in celo nabere. Postavi Bortega in nekajkrat poskuša, pa mu ga vedno obrne in sesuje. Potem še malo počakamo, Erzo se odloči, da gre na gornjo etažo najprej na ogled, potem pa odnese robo gor in začne pripravljati. Postavi tudi Dragan Vidic, najprej sesuje in potem odleti, pa Edo, pa tudi drugi začnemo postavljati. Mega počasi curi in se odpelje ven, ostali (tujci in naši) pa tudi gredo več ali manj samo dol.

Lepo potegnem naprej med zadnjimi in se odpeljem ven (niti ne poskušam na levo pod steno, da bi kaj nabral) in do roba nad Canazei-om, potem pa desno ob pobočju na pristanek med Canazeiom in Campitellom di Fasso, kjer se postavim na tla po 16 min.

Kmalu se zberemo vsi

Erzov let

in ko pospravimo, gasa v hotel, kjer se razmestimo (Mega in Edo v eni postelji, midva z Erzom pa dobiva drugo v našem četvorčku v kleti, potem pa na večerno druženje v picerijo Baita pri Parku.

Cigla naju skipa pri kmetu. Naloživa si vsak svoj križ in zacapljava n-tič po travniku gor. Ker sva dobra, bova šla še na zgornji travnik, saj danes veter bo. Pretelovadiva čez elekropastirja in po pobočju gor.

Obetani idealni start se izkaže kot stopničasti travnik, ki je na vrhu čisto položen, pa še ograja je po sredini. Jaz se kar ustavim in skeptično ogledujem situacijo, Erzo pa kar rine naprej. Ko začne postavljati, grem tudi jaz do konca travnika. Če mi je usojeno, da bom obvisel na drevesih zgornjega platoja, pač bom (če se ne bom zataknil že na žico pastirja…).

Erzo potegne, ko pihne lepo gor in odskaklja po travniku dol. Končno se odlepi in mu odlepi rit dovolj, da mu je pastir ne speče. Naprej gre super. Bogato nad drevesi se odpelje ven, zaokroži in nadaljuje proti J…

Postavim tudi jaz, stoično počakam na malo vetra gor in odlaufam… Tudi jaz sem tik nad žico in me potem lepo odnese nad drevesi v širjave nad Zalogom, potem pa kar naprej, naprej, naprej čez Goriče do kapelice, pred katero jaz pristanem in odskakljam naprej do Erza,

Zoranov let

ki pa je pristal nekaj za njo.

Erzov let

Sva tik ob glavni cesti,

Pogled nazaj na start

Pa še malo bolj od blizu

 

kjer naju pobere Boris z Maretom malo kasneje, ko ju pokličeva in jima vrževa naslednjo kost: Povlje.

Erzov komentar leta: odleten Zalog kot traba – z vrha. Grande! Seveda so pomisleki, če bo šlo čez pastirja, pa čez en robček, pa čez drevje. Treba je probat. Zalog sam kot tak zapazim v dnevu, ko mi ga spizdi Delux, ki tedaj odleti takoj nad zadnjo kmetijo, čeprav piha dol. Prisrčna hvala Cigliču za dostavo do kmetije, brez njega vprašanje če bi bili dovolj zgodaj na štartu.