In že ima Erzo novo rumeno točko iz svoje Velike knjige: Krtinovica. Po isti cesti kot dopoldan, nazaj skozi Branik, Štanjel, Kobdilj, na Krtinovico.

V vasi, ki je vsa razpadajoča in bogu za hrbtom je jasno, da nismo na pravi točki. Medtem ko Erzo navezuje stike z redkimi, še živečimi prebivalci vasice, mi trije sedimo v avtu in občudujemo razkošne portale na razpadajočih stavbah (no vsaj jaz…). Ko se Erzo vrne, gremo malo nazaj dol in na levo v pobočje na Krtinško reber. Ko se na levo odprejo vršni travniki, bi Erzo kar ustavil, pa spodbujam, da gremo še malo naprej in naokoli in se res po cesti na Vanžlovcem pripeljemo nad sam travnik Pri Dolinah, s katerega se bo mogoče dalo doleteti.

Najprej malo na oglede. Piha nič, ali še celo malo od strani od zadaj. Gnil sneg, vse se cedi, vreme obupno, temno, oblačno. Erzo se odloči, da bo štartal čez kole na levem izteku travnika (krajše, če prideš čez kole, se pobočje takoj prelomi čez hosto v dolino). Mene bolj mika v desni travnik (precej daljše, tudi položno, ampak brez turških kolov na koncu in z možnostjo prekinitve, če ne bi ratalo dobiti potrebne višine. So pa zato drevesa na prelomu na koncu precej višja…).

Erzo gre po robo I.klase. Jaz bi vzel Rooka in tangice (to pomeni odpenjaje, pa mokrenje in blatenje Rooka,… ampak za coto je pa tole preveč kritično…) Erzu pomagamo postaviti in potegne in odlaufa kot norec dol (no skoraj po ravnem) do rahlega preloma in se tu usede v zic (se je pač odločil, da bo tam točka vzleta…), podrajsa po tleh kot kanader (= avion za gašenje požarov), si naloži 1kg snega (no v bistvu je to tudi voda, torej je njegova kasnejša primerjava s kanaderjem smiselna) in se odlepi. Meni je sicer pod robom, tako, da ne vidim, koliko se je izognil turškim kolom, ampak Mega pravi, da je bil vsaj 5m nad njimi… Potem pa še čez hosto in zatuli od navdušenja in je adacta, kar se mene tiče.

1. 

   Erzov filmček

Erzov prvenstveni Vanžlovc

Gruntam, kaj naj naredim. Piha sploh nič, ampak meni je to bilo prenizko. Na kole ne grem. Raje desni travnik. Mega in Mateja malo priganjata, ampak kar malo bi še čakal. Končno začne kapljati (ugotovi najprej Mega) in ko je jasno, da res dežuje in da ne bo ponehalo, je zadeva rešena. Odrešilni dež je razrešil dilemo (ker Rooka pa res ne bom vlačil po gnilem snegu in vzletaval v dežju 🙂 ).

Dol po Erza z busom z zlizanimi gumami in čez Čehovine do Vipave, kjer se srečamo z ekipo, s katero smo se prvotno dogovarjali za Kovk (Lokovšek, Gošte Planinšek). To, da so spremenili svoje jutranje stališče o Kovku, da so naročili odpovedani kombi in nam nič sporočili, da nam s samega lica mesta niso sporočili ažurnih podatkov, itd., se sploh ne omenja. Zvemo le to, da nam sploh ni treba biti žal (leteli so po 2x-Frenk, naredili po 30km/glavo…), da je na startu pometalo in vleklo padala tako, da je šele po izdatni molitvi (Frenk) toliko za trenutek ponehalo, da je bilo mogoče sploh odštartati, da je potem itak vleklo v bazo, ki je bila že 150m nad startom…

Vmes Manca javi, da sta na Gabru z Andrejem po uri čakanja odstopila zaradi premočnega stranskega (J) vetra, ki ni hotel ponehati (hja, kaj pa nista zmolila ene dolge, tako kot Frenk…).

Ampak mi štirje smo se pa imeli vseeno super (čeprav me je ves dan po malem skrbelo, kaj se kaj dogaja z Modusom 🙂 ) !!!!

Erzo ne more preboleti dogodkov na Jakovici prejšnjo nedeljo …

Erzov filmček leta

Erzov prvenstveni

Erzu še ni zadosti in bi šel še na potencialni start pri Materiji.

Kmalu smo tam (midva z Erzom že tretjič :-)) in na vrhu pri kapelici res piha Z, ki je ravno prav močan, da Erzo takoj postavi in potegne… in ga lepo vzame in odleti.

Erzov prvenstveni let

Potem postaviva midva z Mirkom, ampak veter je usahnil, tako da samo stojimo in čakamo. Vsakokrat, ko malo pihne, potegnem, pa ga ne spravim gor dovolj prepričljivo, da bi odletel nad trnje in bodice, ki so tik pod robom. Mateja in Mega mi pridno vsakič postavljata in trebita vejice iz vrvic.

Končno je Miretu dovolj čakanja in potegne in že kaže, da bo odletel, pa ga tik za robom zmanjka in zaruži v trnje, šipek, robidovno in črntrn in obvisi na večjem grmu spodaj. Mega se komaj prebije skozi trnje do njega, potem pa naslednjo uro rešujeta padalo. Mateja gre po Erza po eventualno pomoč (žagice, škarje, lestev,…), jaz pospravim svojo coto in grem pomagat. Tik pred mrakom je Miretova cota rešena. Potem pa počasi nazaj proti Lju na večerno srečanje…

Za danes so bili sicer z Erzom plani, iti na projekte v osrednjo Slovenijo, ampak vreme pravi drugače. Povsod je meglen pokrov okoli 1200m in večinoma bolj ali manj gosta megla  do tal. Na Primorskem šajba (pa tudi v Kranjski gori in na Krvavcu in seveda na Kredarici 🙂 ). Mega se je z Andrejem Samso sicer dogovarjal za eventualni Snežnik, pa je v višinah vseeno premočen S in sta se odločila, da gresta z Lusjo DIREKT na Lijak (brez ovinkov po projektih…).

Ko se Erzo končno zbudi in se priklopi v normalno komunikacijsko omrežje, mu razložim situacijo in očitno je treba na Primorsko. Najprej sicer nekaj namiguje na Žbevnico, ampak si hitro premisli in razmišlja dalje, … medtem pa se jaz spokam od doma, naložim Matejo in prideva na postajo na Vrhniko. Tu ga morava še čakati (najbrž še razmišlja…), ko pa končno pride, prestopiva v avtobus in gasa.

Erzo že ima idejo: Vrabče nad Podnanosom – mogoče ?! Ni še nobeden! Seveda druge boljše ideje ni. Z Razdrtega dol do Vipave, nazaj v Podnanos in vigavaga gor proti Vrabčam. Najprej ogledujemo Erzu že znani travnik, pa ni šans za odletet (danes ne…).

Pa gremo še okoli vogala in gor na vrh planotice in tu je krasen travnik. Sicer je zelo mizast (ampak čudovit, pa sonček greje, pa rahlo piha -sicer V z desne), samo njegov iztek se konča v šavju in drevesih (ampak niso preveč visoka 🙂 ). Pa se Erzo odloči, da gre po opremo in bo probal. Tudi meni se ne zdi nemogoče (če odmislim zaključek…) in na koncu pripeljemo kar avto gor na “start”.

Erzo postavlja, Mateja strateško postavlja trakce, jaz se tudi počasi pripravljam (odklopim Rooka od sedeža in pripravim tangice – maksimalna konfiguracija za eksotične štarte z nizkimi preleti).

Erzo potegne naprej, lepo mu gre gor, pa laufa in laufa in ga po ravnem kar ne odlepi in ko se skoraj vodoravno pobočje rahlo prepogne, poskusi v zrak, pa mu ne prime, pa še malo polaufa in na polički posili in se odlepi. Ampak je nizek,… nizek in z Matejo ga že vidiva v šavju (in obiranje njega in padala naslednji del dopoldneva…), pa zavije v levo proti vinogradu, odpelje slalom nad znižanim predelom šavja, malo pobrca šibje … in je čez ! Bravo !

Neham gledati (ni več zanimivo) in grem postavljati. Mateja mi razgrne in otrebi šavje s štrikcev in sem pripravljen.  Čakam na primeren veter. Erzo sporoči, da je pristal

Erzov prvenstveni let s starta VRABČE

in da naj bom previden (da on ne bo še enkrat GRS klical in da gre kar s štopom naprej na Lijak…), skratka maksimalno spodbuden :-).

Potegnem prvič in gre kar lepo gor, pa laufam, pa mi malo oplakne in mi ga zapre in kravatica na desni in na tla. Z Matejo ga odneseva na začetek travnika in mi ga lepo postavi za drugi poskus.

Potegnem drugič in mi ga kar obrne v desno in laufam in mi ga nekje na sredi travnika sesuje na tla (piha bolj izrazito z desne).  Naprej isto kot pod prvič (hvala Mateja!).

Potegnem tretjič, pa mi ga še bolj odvije, sicer nekaj vztrajam in laufam bolj proti vetru, ampak vse skupaj ni nič… Naprej isto kot pod drugič + dodatno trebljenje travic iz štrikcev (hvala Mateja!) .

Motnja: kliče Erzo Matejo,  da se že mudi na Lijak. Mateja mu pove, da se pripravljam na zadnji poskus.

Potegnem četrtič. Skoraj na mestu ga dvignem (piha rahlo gor v pravo smer 🙂 ). Lepo je napolnjeno, laufam naprej, malo ga bremzam, malo popuščam (Mateja pravi, da je bil ves čas lepo formiran) in laufam proti koncu travnika, ampak dvigne me pa ne. Še malo poforsiram, rahlo nekaj začutim, ampak še vedno ne drži in tukaj je že končna polica. Stop. Podrem padalo in ga naberem. Danes ne (bogve kdaj pa bo, če bo sploh kdaj…).

Nazaj do avta, stlačim Rooka kar reinfuzo v avto in gasa dol skozi Podnanos do Erza. Ki se mu vse smeji. In je vesel kot radio. Bravo! Novnovnov zanj 🙂 !!!