Ravno začnem zjutraj gledati slike s terena, ko pokliče Slak, kam da gremo 🙂 . Seveda me to dodatno spodbudi in takoj najdem nekaj svetlobe v sluzu in meglenem mraku, ki se zliva nad večino SLO: okoli Gorice je nekaj modrih lukenj 🙂 . In z Istokom včeraj dogovorjen obisk Korade (Kuuka in še kaj…) je izbran. Mega in Manca sta tudi za, Mateja & Luka ne.

Poberem Slaka, do Železniške, kjer prisede Manca in še Mega na Uncu. Istok med potjo odpove vodniško-šofersko sodelovanje (poroča pa o mokroti nočnega dežja in delnega sončka v Goriških brdih). Manca na Razdrtem malo navija za J smer (Socerb – Obala…), češ da se na Goriškem že zapira. Ampak jaz odvijem LCja dol proti Vipavi in iz meglic že posijejo prvi žarki.

V Gorici je še lepše in ob Soči gor do Plav. Čez most in z nekaj iskanja pridemo na sam vrh Korade. Pri koči ne vedo nič o štartu, zato se spet opremo na Megov spomin.

Malo nazaj dol in parking in pešaka z robo na start (kar je travnat pomol, s podivjano metrsko travo). Pod robom pa še stopnička v obliki napol zasutega strelskega jarka. Malo sicer zmajujemo z glavo (tudi piha skoraj nič in nekoliko z desne – JZ). Ampak Mega trdi, da je to pravi start Korada in začnem postavljati (mene še najbolj skrbi gmajna in griči brez vmesnih pristankov do travnikov v Plavah). Ostali mi pomagajo postaviti. Malo čakamo na primerni dih vetra, Mega in Luka na robu, Manca kot štarter ob meni.

In potegnem Rooka, malo onegavim, da se stabilizira in odlaufam čez rob. Speljem čez strelski jarek in potem po putru naprej. Najprej sem malo nervozen in se naslonim bolj na levo pobočje, ko sem pa bliže Soči, vidim, da so tudi ob reki nad Plavami uporabni pristanki. Nad Sočo spet bolj drži, zato podaljšam proti Plavam in nekaj nad pristankom celo prvič popiska. V dolini pa veter malo meša in moram z nekaj guncanja pristati v smeri proti toku (proti S).

Zoranov let

Med pospravljanjem pride lokalec Zlatko Koren, malo za njim pa tudi naša trojica, ki jih moje letenje ni spodbudilo k sledenju…

Ker je delno sončno in še dovolj časa, nadaljujemo po Korenovih navodilih dol po dolini do odcepa in na levo gor (najprej kmečki turizem, potem makadam, potem smo malo predaleč na Poti spominov Soške fronte, nazaj do odcepa res ozkega kolovoza in drajsajoče ob šibju po tem ozkem kolovozu startu naproti). Ko v skladu S Slakovo navigacijo pridemo dovolj blizu, ustavimo.

Slak in Manca gresta iskat start, midva z Megom pa po centimetrih obrneva LCja na simbolični razširjavi kolovoza (ne morem verjet, na kakšni ožini se da LC obrniti 🙂 ). Vzamem Rooka in tangice. Nekaj metrov naprej se odcepi nadelana potka gor in po treh minutah sva z Megom na čudovitem startu (skoraj kot na Gozdu 🙂 ).

Edino, kar je narobe, je to, da piha v hrbet (SV namesto karkoli od J-Z). Pridružita se še Manca in Slak in zmajujeta. Z Megom pa si medtem pogledava travco, ki se nekaj m spušča do roba na SV in se spodaj od stopnice nadaljuje v gosto šibje in gozd. Meni je izvedljivo, sploh, ker piha lepo enakomeren SV. Jaz v tangice, Luka in Manca spedenata Rooka.

Malo počakamo, da spet pihne po krajšem premoru in potegnem in lepo drži nad mano … in stopim čez rob in speljem. Po putru proti Soči/Anhovu. Zaradi varnosti (ob Soči okoli Anhovega vidim veliko drotov, bajt in malo pristankov) raje zbijam in pristanem na lepem travniku pri Gorenjih Desklah.

Zoranov let

Pospravim v mokroti trave, ko pridejo z LCjem (spet nihče drug ni hotel odleteti).

Sonce se poslavlja, dan pa tudi, tako da sforsiram, da se hitro odpeljemo še na Lijak, da bi se vsaj kdo od njih vrgel dol.

Ko pripeljemo nad start, je tu le Lucija, veter pa piha rahlo dol. Kljub dostavi nobenega ne zamika in na koncu odpeljemo še Lucijo dol.

Pri Slamiču prevzamemo še Deluxovo stestirano padalo in na zaključno pojedino v Picerijo Grad.

Super dan (meni prav gotovo 🙂 ), pa še na sončku smo bili.

Zjutraj prvi pokliče Pavlič (gosta vozi po SLO in išče uporabne letalne lokacije…). Potem zanima Faaca, kam gremo.

Ko se končno razgledam, se mi glede na napoved zdi najbolje, da se lotim kakšnih projektov na sončku. Vremščica se mi zdi idealna za danes (šibek J, JZ). Borisa zadeva zanima in sva že dva. Faaca ne preveč (“bo razmislil…”). Mega danes ne more.

In poberem okoli 12h Borisa na mitnici. Pri Postojni iz megle. Na Vremščici krasen sonček. Na Spodnjem startu piha gor, čeprav ne ravno močno. Greva z LCjem na Zgornji start (piha enako) in naprej po kolovozu na Bukov vrh.

pogled proti vrhu Vremščice

Ogledava si položen plato (bo za odleteti, samo pristanek je tam daleč na desni…).

LCja pustiva v kotanji za Bukovim vrhom in pešaka gor, čisto na glavni vrh Vremščice. Malo se razgledava, potem pa postaviva. Piha idealno, mogoče bi lahko malo bolj.

Potegne Boris, drži padalo nad sabo in po nekaj korakih položnega travnika spelje. Odpelje na desno, zavijuga in pristane nad avtom na pobočju Bukovega vrha.

Borisov let

Potegnem še sam. Držim padalo nad sabo in po nekaj korakih speljem v zrak. Najprej mislim, da še do dolinice ne pridem, potem pa rahlo dvigne in drži, tako da z lepo višino preletim dolinico in se pripeljem nad Bukov vrh. Že mislim, da bom kar odpeljal čez plato (sem cca 20m nad tlemi), pa me močno spusti in sem na travi.

Zoranov let

Boris prinese nabrano padalo na plato in postavi. Jaz stopim le nekaj korakov bolj proti robu.

Spet Boris lepo dvigne in poteče po (res) položnem pobočju in je v zraku. Gledam ga, kako pelje proti desni nad borovci proti Zgornjemu startu za robom. Ima lepo višino in jo kar vzdržuje.

Potegnem še sam in tudi elegantno odlaufam po ravnici in speljem v zrak. Najprej malo dvigne, potem pa počasi tonem. V začetku sem malo napet, saj je spodaj sama gmajna, potem pa vidim, da bo šlo. Boris je pristal malo pod Zgornjim startom.

Borisov let

Sam pa pridem Na piko z bogato višino in kar zbijam, da pristanem.

Zoranov let

Boris groundhandla gor po pobočju do starta, potem pa odpešači po LCja pod vrh Vremščice. Pospravim in malo oddremam, dokler ne pripelje…