Danes pa je vse okoli Lju in v širši SLO črno in neprijazno in piha močno (V) in ne zgleda za nikamor. Pa vseeno pokliče Erzo prvi (ga že daje enodnevna abstinenca). Mu povem, da sem absolutno za, samo še lokacijo morava najti. Pa se že malo ven vleče (saj je res neprijazno vreme), ampak ko mu povem, da je ob morju sonce, se še malo upira z močnim V na oceanski boji in v Luki Kp (kot javljajo Arso AVP), ampak besede Poljane, Glem in Pomljan so močnejše. Ima sicer še problem z Gito, ki je vsa bolna nekje v Breginjskem kotu, ampak ko pridem na Vrhniko ob dogovorjeni uri in mu predlagam, da greva najprej odletet, potem pa še po Gito, se mu odvali srednje velika skala…
456 sva v KP, vmes planirava, kako bova najhitreje prišla potem v Kobarid (od zadaj čez Beneško Slovenijo seveda) in malo pognjaviva Toma Pavliča za logistiko. Žal je v TS in bo fraj šele po 17h, tako da šibava na Pomjan (cilj No.1, ker ga Erzo še nima na OLC) brez zagotovljene zemeljske podpore.
Ko prideva gor na majhen šodrast start (?), zadevan še s skalami, najprej sicer piha z desne (V) in občasno gor, ko pa zloživa robo ven in Erzo postavi, je jasno, da bo odslej pihalo samo še v hrbet (J). Nekaj časa še čakava in vmes aktivirava Branka Čehovina, ki takoj sede v avto in se odpelje proti pristanku, od koder bo nadziral situacijo. Ker je res brezupno, se končno vda tudi Erzo in padalo stlačiva reinfuzo v avto in po Čehovinovih navodilih na bližnji start Poljane (za belo konjsko ograjo do hišice s ketno in tesno ob njej desno na travnik in do konca…), ki je res lep, čeprav malo poraščen od zadnjega čiščenja.
In tu v nasprotju z logiko in v skladu s Čehovinovimi napovedmi, piha gor. Erzo takoj potegne robo iz avta in je že pripravljen. Postaviva trakec na vejo, občasno pihne z leve, pa spet nulca in ko pihne rahlo gor, Erzo potegne in odleti in takoj začne navijati. Medtem, ko pripravljam jaz, mi Erzo uide iz vidnega polja (kar ni nič čudnega 🙂 ), Čehovin pa skoz nabija po postaji, kako super nabiram (najprej misli, da sem jaz v zraku, pa ga razsvetlim 🙂 ). Me pa spomni Čehovin na kamero in grem še enkrat v avto in potem pripravljen čakam na svoj dih vetra gor. In ko pride, potegnem in me lepo dvigne ven iz starta, tu pa pošteno zruka, ko padem v močan Z veter z leve. Seveda moram vmes še prižgati kamero, ker sem to pozabil narediti na startu. Potem pa se končno prepustim jadranju, ki je sestavljeno iz nekaj elipsastih zavojev (proti vetru 10, z vetrom 50…), ki me dvignejo približno na višino starta. Najprej sem poln upanja, da bom nabral (tako kot Erzo, ki je že nekje na 1100…), pa mi ne rata, čeprav mi Čehovin daje nasvete s tal, da naj grem bolj nad Šmarje, ker tam bolj dviguje (?). Raje se usmerim bolj proti pristanku, saj je ta relativno daleč in v dolinici vmes me močno požre, ko pa pridem nad Vanganelsko polje, spet dvigne in ruka močan Z. Počasi začnem pristajati, malo vozim sem in tja, da bi naciljal travnik, kjer stoji Branko ob svojem avtu, na trenutke me kar rikvercne in še tik nad tlemi noče spustiti. Končno sem na tleh in ko pospravljam, se Erzo javi, da je nekje nad Dekani in da bo tam pristal.
Zoranov let
Pospravim in Čehovin me odpelje gor do avta (po bližnjici, ki sva jo že midva prej odkrila 🙂 ). Vmes pripoveduje zgodovino okoliških startov in letalne pogoje in da že kakšno leto ni bil v luftu in kje so naredili še en nov start, kjer ni še nihče odletel (Gračišče, pa malo peš gor – Erzo slišiš !! 🙂 ). Na vrhu se zahvalim za podporo in hitro poslovim, ker se nama z Erzom mudi naprej v Breginj po nujnih družinskih opravkih, ki so pa lepo strnjeno povzeti v spodnjem Erzovem komentarju (njega poberem pri pumpi na Ankaranski deteljci).
Erzov let
