by ·Komentarji so izklopljeni za 120601 Gaber P741 16:55:48

Manca se prijavi prva za kamorkoli, samo da se bo šlo. Vreme ni obetavno in tudi napoved ne. Veter naj bi ne bil premočan JZ. Mega ima čas in se javi tudi za šoferja, letenje ni nujno :-). Erzo ima teren in želi biti predvsem obveščen, za letenje ni preveč zainteresiran.

Ko se z Manco dobiva na Vrhniki, sva si enotna, da je najbolj na JZ SLO. Povsod je nestabilno in nizke baze in ko pobereva na Uncu Mega, je tudi on mnenja, da moramo čim bližje obali.

Prvi cilj je Glem. Ko prihajamo na vrh hriba iz smeri Kubeda, se slišimo še z Tomom Pavličem, ki pove, da je na obali J in da najbrž ne bo nič. In res ni. Ko pridemo na start, piha od zadaj in to kar konkretno. Odpeljemo se dol in se pri Marezigah dobimo s Tomom, s katerim ugotovimo, da je edini realni in verjetni cilj Osp ali Gaber (če ne bo premočan). Dol v KP in po avtocesti na Osp. Naložimo robo (Tomu najprej ni, pa ga Manca prepriča, da naj jo vzame, Mega ne bo letel in bo asistiral na startu in podprl logistiko=šofer) in se z njo odvlečemo gor na start.

Piha skoraj idealno (5,5/7,5), rahlo z leve in kaže zelo obetavno, čeprav so baze tudi tu kar nizke in je vse zelo megličasto. Starta Tom, pa Manca in jaz. Tom lepo drži višino in začne rahlo nabirati, takoj ko pride čez avtocestno polico, Manca najbolj potone, pa se spet ujeme nad Ospom. Jaz do roba tudi konkretno zgubim, potem pa se desno ob pobočju zapeljem do Osapske stene in tu ujamem močan steber, ki me lepo dvigne, Nekajkrat korigiram in lovim, ker je kar živahno, ampak postopoma naberem do 700m. Potem se s Tomom odpeljeva levo do viadukta in počasi nazaj (proti vetru občasno samo 5, z vetrom tudi 45). Ko pridem spet nad steno, sem precej nižje, pa spet naberem. Po dobre pol ure živahnega jadranja se spustim nižje v luknjo in opazujem plezalce in meni znano steno iz neznane perspektive (danes imam bistveno več časa, kot ob prvem letu tukaj :- ) ). Manca pristane in tudi jaz se počasi spuščam. Bliže kot sem tlom, bolj je živahno in ob pristanku se celo obrne veter za 180st., kar mi malo podaljša pristanek.

Zoranov let

Tom pristane malo za mano.

Tomov let

Mega je že pri nas in vsi smo navdušeni nad nepričakovano dolgim in lepim letom. Ko pospravimo, zapeljemo še Toma po avto in nadaljujemo proti Podgorju. Mogoče bo pa še Slavnik dal.

Ko pridemo po razdrapani cesti iz Podgorja na vrh, je kar jasno, da danes ne. Smo tik pod bazami, v neprijazni sivini in (pre)močnem vetru rahlo z leve. Nadaljujemo avtomobilsko prečenje Slavnika in se še na “uradnem” startu malce ustavimo in na koncu le ugotovimo, da bo kdaj drugič bolje.

Do Kozine in na avtocesto in mimo Vremščice (komaj jo vidimo iz sivih oblačnih mas) do Postojne in na zadnji cilj – Šilentabor.

Ko pridemo na start tudi tu piha premočno in čisto z leve točno ob pobočju. Prej smo sicer malo upali še na zadnjo šanso – Strmco, ampak 3,5/10 na Slivnici nam pove, da je edino, kar še lahko naredimo skupaj, druženje v prijaznem bifeju za Portusom na Uncu. Fajn je bil današnji dan… Pa tudi ata orel Erzo je bil večkrat sproti obveščen o situaciji.

by ·Komentarji so izklopljeni za 120519 Čaven – start Modrasovec P734 14:26:39

Zjutraj najpred po SMS pade Erzov predlog za Smuk, ko pa se slišiva, sva oba takoj za drugi (Megov) predlog: Čaven. Glede na napovedani V, SV naj bi bilo to ustrezno, pa še novnov bo (če bo…).

Na Vrhniki se ob 9.30 zbiranju jate pridruži Jože Iskra, zbaševa se v Erzov avtobus in to je to. Manca bo prišla po 12h, ko konča šiht, Mega pa s svojim avtom že drvi proti osnovnemu pristanku pred Lokavcem. Ko pridemo še mi tja, se presede in kompletni (Mateja D.O. na Ptuju, Damjan D.O.pod Lijakom – “ampak bo letel danes 100%”, od Mareta nič glasu = D.O.) odšibamo proti Predmeji in po gozdnih cestah na start pod Modrasovcem.

Malo se razgledujemo, potem pa kmalu odnesemo robo na start (eni po krajši, drugi po daljši poti… 🙂 ) in začnemo postavljati. Veter 2,0/4,0 in SV, kar je precej pod kotom na pobočje (kasneje zvemo, da je tam idealen J za startat po travniku dol). Prvi postavi Mega in atraktivno odleti v drugem poskusu z majčkenim vozlom. Erzo je drugi – elegantno stopi v zrak. Jaz sem tretji in ker sem preveč na robu, mi Jože pomaga prestaviti padalo malo desno na izpraznjeno Erzovo mesto, potegnem naprej in elegantno (kar je pri meni redko) stopim v zrak.

Po nekaj obratih kaže, da bom scuril, potem pa ujamem lepo dviganje in naberem do 1500 nad Modrasovcem. Ker mi više ne gre in je vse dokaj živahno, se z (še vedno SV) vetrom odpeljem proti Kuclju in sem že 200m niže. Spet ujamem dviganje in naberem do največje današnje višine 1542m. Grem proti Lijaku in generalno zgubljam, čeprav vsake toliko časa zavrtim in malo pridobim. Ves čas imam občutek, da se SV zliva čez planoto in meša s termiko iz Vipavske in je zato tako živahno (pa še žaga na višinskem profilu s tablice – majčkene inverzije med 900 in 1200). Erzo je do Zmajarske paralelno z mano, kakšnih 300m više in bolj nad planoto, potem pa ga izgubim. Tu že čutim močan nasprotni Z veter. Do Lijaka pridem V okoli roba na 760m, potem pa nabiram in zgubljam in nabiram in… Mega je vmes pristal na Lijaku in razvozlal svoj vozel, potem pa čaka na Manco, ki prihaja. Ko se po slabi uri malo naveličam okolice starta in ostalih padalcev, ki se občasno nadrenjajo naokoli (čeprav jih ni pretirano veliko), se odguncam do Zmajarske in nazaj. Nenadoma se v zraku pod mano pojavi Damjan in začneva skupaj vrteti. Naslednjo tri četrt ure vrtiva in ko nabereva  do 1350m (najvišja višina obeh na Lijaku doslej) se odpeljeva proti Zmajarski, do koder zgubim 300m in ne morem nabrati izgubljeno. Damjan je malo pod mano in mi nenadoma izgine (zdi se mi, da je odvil nazaj proti Lijaku, v resnici pa je šel kar dol pristat v Vitovlje). Ker ni kaj dosti časa za razmišljati, saj samo tonem, se odločim, da grem naprej, dokler bo šlo… Do pod Kuclja se držim pobočja, čeprav sem že zelo nizko ob pobočju, v bistvu že bolj nad spodnjo planoto (800m), kakšen m pridobim le za kratek trenutek, na pobočje se ne upam preveč nasloniti, ker je kar živahno in hitro (45km/h). Ker se mi zdi, da ne bom zvozil naprej, odvijem pod Kucljem proti dolini, se zapeljem za Školjem Svetega Pavla in že iščem kakšno travnato luknjo v večinoma gozdnatem terenu. Končno dobim dva rahla rukerja gor, tako da laže zadiham in se odpeljem do stare ceste in čez avtocesto (na tej strani so sami vinogradi in sadovnjaki) pri vasi Potoče (malo naprej od Vrtovina proti Ajdovščini), kjer pristanem na žitnem polju med sadovnjaki…

Zoranov let

Ko pospravljam se odžejam s čudovitimi, ravnokar zrelimi češnjami in razmišljam o nadaljnji logistiki. Po postaji in telefonu zvem, da je Mega že nad Kovkom in bo poskušal toplendati in odpeljati Mirkov avto dal (mu ni uspelo), Jože pristaja nekje pri Lokavcu, Manca ravnokar pod Lijakom, Erzo pa je seveda še enkrat šel gor na start na Lijak… Najbližji je Damjan, ki so ga že pobrali člani družine ki me odpeljejo do Megovega avta, Mega pospravlja na travniku zraven, Jože prihaja.

Erzov prvi let

Andrej Erznožnik : PRVIČ: sem delal privat xc tečaj. Veliki guru Kante je bil po opravkih. Mal sem se sicer peljal za Čavnom in po kantetovo jahal Jančerijski vrh. Ocena: komaj zadostno – še to šenkano, samo zato ker ni blo baz .

Jožetov let

 

Ko že mislimo, da se bo vse izšlo, Mega pride do avta in pove, da gre snemat Redstara z drevesa na Slivnici, naju z Jožetom pa odloži na letališču v Ajdovščini. Po naju pride Manca, gor po Erzov avto in vsi skupaj po Erza, ki se po dolgi nedosegljivosti končno javi iz Hruševja izza Razdrtega do kamor je doletel (ga je odplaknil vedno močnejši Z 🙂 ) v drugi rundi.

Erzov drugi let

Andrej Erznožnik : DRUGIČ: sem srečal orla (res!) na Nanosu, sva mal zavrtela, pa me je prašal, kje je Kante. Sm reku, da je en tandem odpelal, zdej se mu pa ne da več

Potem pa do Vrhnike in razlaz (brez kremšnit). Z Redstarom vse OK.

by ·Komentarji so izklopljeni za 120503 Okroglek P726 12:57:01

Praznikov je počasi konec in začenja se spet vsakodnevni ritem. Zato že zjutraj začnem klicariti naokoli. Napovedan je močnejši JZ. Erzo je nasičen letenja (čez praznike so bili zelo aktivni) in nekako nima prave volje, Mega lahko šele popoldne, Mateja tudi, ker je že polno delovna, Mare pa ima danes in jutri še dopust in je željan letenja.

Poberem ga pri Toplarni. Najprej se pogovarjava za Ambrota, vendar me kar ne vleče. Ko pa pomislim na Pivško misijo izpred praznikov, me kar potegne in ko pokličem Erza, je tudi on za.

Kmalu se že peljemo proti Pivki in skozi Trnje proti prvemu cilju: Veliki Okroglek nad Petelinjskim jezerom. Pot že poznamo (tudi brez tablice). Na travniku piha mogoče malo s strani (leve), vendar je dosti bolje kot zadnjič. Mare se odloči, da ne gre in bo šofer in starter. Erzo razgrne nad žicami električnega pastirja, meni se pa zdi bolje pod njimi in ko postavim, Erzo ravno potegne. Najprej je malo dvomljivo, ali bo prišel čez žice, potem pa ga malo dvigne in lepo zdrsi kakšna 2 m nad njimi. Zavjuga sem in tja in že pristane v travnati ravnici suhega Petelinjskega jezera.

Malo počakam, da spet pihne in potegnem in kar malo potečem, da me dvigne. Zavjugam sem in tja in sem že nad Erzom in ko pristajam, JZ močno potegne čez jezero, tako da me še kar malo dvigne in zadrži v zraku predno pristanem.

Zoranov filmček
 
 

Zoranov let

Ko pospravljava, Mare že offroad drvi k nama čez jezero (ampak ni problema, baje so tu včasih pristajali avijončki…).

by ·Komentarji so izklopljeni za 120503 Tuščak P727 16:16:34

Do Knežaka in v Bač in na ovčjo farmo in pozdravimo Megovega psa in mimo mlade ovčje mamice z dvema dvodnevnima backoma (Erzo: dvojčici) direkt na sam vrh po traktorskem kolovozu in vršnih travnikih (imamo dovoljenje od gospodarja od zadnjič). Parkiramo in pešaka še 100m do roba.

Piha Ok, oblakci šibajo, Erzo že postavlja, Mare in jaz tudi, Erzo odleti in malo zavjuga. Jaz ugotovim, da sem pustil instrumente v avto in gasa po njih in ko prihajam nazaj, Mare ravno dvigne in prevrne padalo v bližnje trnje. Naslednje četrt ure rešujeva padalo iz trnja. Pomagam mu ga postaviti in se pripravim tudi sam.

Mare lepo potegne in tokrat brez trnja odleti. Jaz takoj za njim. Erzo svetuje naj greva v desno na SZ rob in res tu kar drži. Mare malo drajsa sem in tja, jaz tudi in ko pihne malo močneje, celo naberem. Mare v močnem SZ vetru pristane pri Erzu, jaz pa še kar jadram in malo zavrtim in malo bolj zunaj nad konji spet naberem nekaj metrčkov, potem pa me spusti in pristanem pri njiju.

Zoranov filmček

 

Zoranov let

Mare zadovoljen odlaufa gor na hrib po avto, midva pa medtem pospraviva padala (Maretov in moj novnov, Erzotov pa nov vsaj letos).

Gasa naprej. Na Šilentabor, ki je ob poti. Ko pridemo na rob, piha kot pr norcih. Sedimo in Erzo klicari po info naokoli (Ščuka je seveda odletel z Brestovice do Lijaka, prasec 🙂 …). Mega javi, da je na Strmci OK in da bo šel v zrak.

by ·3 komentarji

Drugi del prvomajskih praznikov je posvečen hribom (in potencialnim možnostim letenja 🙂 ). Nacionalni park Monti Sibillini.

Večer v Castellucciu je miren, oblaki šibajo čez modro nebo dokaj hitro za zahajajočim soncem, v vasici brezveterje, vrhovi travnatih, zaobljenih vrhov do 2500mnv (kot bi gledal ogromne Vremščice brez dreves), spodaj pod vasico fuzbal plac 6×3 km (Pian Grande – 1300 mnv), zadaj za travnatimi 100-350m golf kupčki (šolski tereni) drugi, manjši (Pian Piccolo – Dogana – 4×1 km), levo pod vasjo srednji (Pian Perduto – 2x2km), vse skupaj kot nekakšno popolnoma ravno dno ogromnega vulkana.

Zjutraj po neskončnem fuzbal placu pod vasico rahle meglice, zgoraj modro in oblaki visoko gori okoli 3000 m šibajo 2x hitreje kot včeraj zvečer. Poskušam dobiti kakšne info prek telefonov od lokalnih padalcev in na koncu v Bar del Capitano v vasici dobim fotokopirana navodila in opise o okoliških startih in dostopih in pogojih.

Najprej greva dol na fuzbal plac pogledat kje so pristanki ob z ravnilom potegnjeni cesti proti Norcii. Na pristanku ob konjskem ranču veter kar nažiga (trakci trepetajo popolnoma vodoravno), vendar so naenkrat zgoraj nad hribom trije padalci, ki najprej slalomirajo nad travnatim pobočjem z wingoverji (!) potem pa ekspresno nabirajo do 1000 m višje. Hitro gor po cesti, ki pelje mimo Castellucciu najbližjega (Veletta) starta  do starta Fontanille na pobočju travnatega hriba Poggio di Croce -1822 mnv (startati je sicer mogoče kjerkoli in glede na zaobljenost pobočja in ceste, ki gre daleč naokoli do sedla, kjer se konča – v katerokoli smer od E-N). Na startu piha kot pr norcih (=2x Vremščica zadnje čase pred prvomajskimi= čez 10m/s) vendar lepo laminarno.

Na startu domači padalec. Takoj pove, da je zanj dosti premočno, ker nima najbolj probojnega padala.

Modrovanje z domačinom

Malo modrujeva in ugotavljava, kako lepo jadrajo oni trije (resda visoko gori na mestu in občasno celo malo rikvercajoče visijo kot salame, ampak ko pridejo še višje (nad 2500) se pa pomikajo naprej…  Čez nekaj časa eden za drugim s spiralami in na koncu z ušesi, pristanejo. Mogoče bo kasneje kaj bolje, vendar domačin tega ne ve, zato se poslovim in vmesni čas do “kasneje” izkoristiva z osvojitvijo vrha Croce (po trakcih sodeč je tudi tu uradni start) in pohajkovanjem po okoliških golf hribih.

okoliški hribi

Na poti nazaj se čez nekaj ur zopet ustaviva na glavnem startu ob cesti. Domačina ni več. Sam pohajam po pobočju sem in tja in modrujem sam s sabo. Trakci so še vedno 45st navzgor, popolnoma ravni in trepetajoči, ampak jaz se prepričujem, da vseeno malo manj piha. Ampak vseeno ne vem… Naenkrat se od nikoder izza pobočja spodaj po liftu navzgor prikaže najprej en, za njim drugi in takoj še tretji padalec. Oni trije od prej. Verjetno so startali nekje nižje v pobočju, kar se zaradi zaobljenosti pobočja ne vidi. Skoraj jim ni treba zavrteti, pa so že 200m višje. V bistvu lebdijo ob pobočju in ko so dovolj nad vrhom ((čez 2000m), se začnejo pomikati naprej nad ravnino. Potem eden za drugim odspiralajo skoraj do tal in se spet zapeljejo do pobočja, kjer gredo spet z liftom gor… Z JV se sicer valijo oblaki, ki so že resno temni, ampak tile trije kar ponavljajo te svoje akcije.

Končno eden pristane, tudi drugi kaže podobne težnje in vleče ušesa.  Odločim se, da se odpeljeva dol na pristanek, da se pozanimam iz prve roke, kako je stanje v zraku in ali so to tukaj normalni pogoji… Ko se pripeljeva do njih, so že vsi trije na tleh in pospravljajo. Ko sprašujem, če so taki tukaj normalni pogoji, se malo spogledujejo in nasmihajo in na koncu povedo, da je bilo danes vseeno malo bolj močno, kot so pričakovali in da so drugič startali kar na pobočju ob vznožju hriba in da je treba zelo natančno voditi padalo, da te potem, ko prideš nad vrh hriba (500mnv pobočja) ne odplakne nazaj za hrib… Danes ni za začetnike. Lepo se zahvalim za informacije in odpeljeva se naokoli pogledat še druge naravne lepote (in potencialne starte iz opisov). Naenkrat se stemni in ko sva na drugi strani ravnine na Forca di Vettoretto, začne deževati. Ko se vrneva v vasico naslednjih nekaj ur lije kot iz kabla.

Proti večeru se spet zvedri in začnem težiti z obiskom dopoldanskega starta zaradi kontrole situacije. Greva gor in trava se že suši, samo veter (ki ga v primeri z dopoldan ni skoraj nič), piha popolnoma z desne (Z). Nič hudega. Zapeljeva se po cesti naokoli in vsake toliko preverim, če piha naravnost po hribu gor. Zapeljeva se za 90st okoli hriba in tu je to. Še vedno je tmurno in oblačno, spet pade kakšna kaplja, ampak je pa mirno.

Veter skoraj popolnoma ugasne, tako da hitro postavim, potegnem in odletim… in se samo odpeljem na pristanek 400m niže.

Zoranov filmček

Zoranov let

Ampak letel pa sem le in to na svojem novnovem startu v Castellucciu 🙂 .