Danes pa je res slabo vreme. In J od Ljubljane piha vedno bolj. In dežuje. Pa tud na S dežuje. Ampak v Lj pa ne (čeprav ves čas kaže, kot da bo vsak trenutek). Erzo je včeraj rekel, da ima danes popoldne opravke (hmmmm…), pa ga nočem poklicati. Pozvonim Damjanu. Bi šel. In blizu Lj je Špica (Kamnik), kjer bi J, JZ (ki je napovedan in s postajami tudi potrjen) prišel prav, če se le ne bo ulilo. Pokliče Erzo, ki se pelje skozi Podpeč in pove, da je čisto mirno. Povabim ga (Špica, pa mogoče še Vover… me ne zanima, že letel, mi ni treba, mogoče Samotorica ob 17h…).

Z Damjanom se dobiva pri zdravstvenem domu, prestopi k meni in ugibava kod na vrh do starta. Vdeneva pravo cesto, tudi odcep in potem malo tavava sem in tja, kje bi pustila moj avto čim bolj pod vrhom. Parkirava v peskokopu in zatavava v strmino navzgor (kao po poti 🙁  ). Plezava po skoraj navpičnem suhem listju in vejah z vso kramo (še dobro, da imava lažjo opremo kot normalni padalci – če bi to pričakoval, bi vzel lahko hribovsko varianto). Za 50 višincev porabiva pol ure in končno pritavava na start v rahlem rosenju.

Piha nula in občasno malo z desne. Start je pa kraaatek in strmoooo odsekan. Kje je zdaj tisti zahodnik 🙁 ? Damjan takoj začne postavljati saj pričakuje povečanje padavin. Meni pa se kar ne zdi. Počaka na trenutek, ko pihne rahlo gor in potegne … in odleti v mir oblačnega, rahlo rosečega popoldneva. Malo zavjuga sem in tja in je že dosti pod startom. Rosenje je ponehalo in hitro postavim še sam.

Malo čakam, ampak gor noče več pihniti, zato potegnem v nuli (ker je tudi malo dol že pihnilo vmes 🙁 ). Lepo dvignem in ga peljem do roba in sem v zraku. Zapeljem do gradu in v širokem loku čez Bistrico na velik travnik nad obvoznico, kjer obrnem in pristanem zraven Damjana.

Zoranov let

Spet rahlo rosi in Damjan mi pomaga pospraviti. Zapeljeva se po moj avto, potem pa z obema še do pristanka za samostanom Mekinje in naprej z mojim na ogled starta Vover. Hvalabogu rahlo dežuje, predvsem pa piha navzdol od zadaj, tako da lahko mirne duše zaključiva za danes.

Še kavica in 2 gori sladoleda v Oranžeriji v Mengšu (mmmmm, cimetov in karamel in lešnik in…. cimetov….). Leteli smo, pa še novnov 🙂 .

Danes je že slabo vreme napovedano, vendar razen močnega vetra (kar ni tako pomembno :-)…) ne kaže preveč slabo. Zato pokličem Erza, če je za stvar in seveda je. Mogoče kakšni projekti bolj v nižinah ali kaj podobnega. Ker na Vrhniki baje kaže na dež, pa Z nabija, nad mojimi predlogi (Koreno, Samotorica) ni preveč navdušen, pa omenim Vremščico. Čez nekaj minut se izkaže, da tudi Ščuka cilja na isto in smo zmenjeni.

Ob 15h poberem Erza na pri železniški bajtici (nov meeting point – šodrast parking na Vrhniki ob nekdanji železniški postaji – odkar je postal stari tvegan zaradi možnosti kazni) in gasa proti Primorski. Na vrhniškem klancu že rosi, Slivnica, Grmada, Javorniki že v megli, ko sva pa pred Vremščico, pa je baza že skoraj pri tleh. Koordinacija s Ščuko po telefonu naju usmeri proti naslednjemu cilju – Slavnik. Že sva na izvozu proti Kozini, pa je žal Slavnik tudi v megli, čeprav je po Ščukovem hujši problem napačen veter.

Končno se dobimo na stari cesti pri nad Ospom, kjer ugotovimo, da piha V, JV in panično iščemo, kateri kucelj bi bil obrnjen v pravo smer. Pade beseda Kikiriki in to je to. Ščuki se zdi predaleč (nekaj jamra zaradi avta, čeprav nama ni čisto jasno) in odstopi (gre dvigavat padalo na bljižnje letališče, da bo preveril svoje tehnične izboljšave na padalu – božirke za zaščito štrikcev, kar je ravnokar tudi idejno prodal Erzu…). Midva punim gasom proti Buzetu in pred mejo na Kvirik.

Ko na vrhu stopiva iz avta, vreme deluje rahlo deževno (nizke meglice, tam čez dolino je že vse sivo…), ampak mene bolj moti (pre)močen veter, ki pa po smeri piha idealno. Vse naokoli je rahlo vlažno, ker je očitno danes tu že deževalo in vse skupaj ne kliče preveč k akciji. Prej sva sicer ugotovila, da je logistično najbolje, da jaz prvi odletim (moj stari dolg-nov start), pa pride Erzo dol po mene, pol pa se zamenjava, ampak ko vidi Erzo moje cincanje, ugotovi, da je najbolje, da raztegne (in me vzpodbudi). Bo že poskušal toplendati, ali pa bova že nekako potem reševala logistiko… Razgrne in dvigne in malo podrajsa po tleh, da si lepo nastavi padalo in ga totalno poserje po mokri kraški zemlji, ki se kar lepi po belini…in dvigne in stopi čez rob in začne lepo jadrati ob grebenu proti V.

Pa postavim še jaz in ga tudi poserjem in navlažim in dvignem in odletim. Drži kar dobro, čeprav tonem meter za metrom in je občasno kar malo živahno tik nad borovci. In se furam sem ter tja celih 14 minut, čeprav sem mislil, da se bom samo odpeljal dol. Pristanem na travniku v dolini pod mejnim prehodom in malo za mano še Erzo. Padalo je usrano in kar mokro, saj je v zraku bila 100% vlaga, zdaj pa začne še rahko rositi.

Zoranov let

Pospraviva hitro in do prve hiše – kmetije -vikend, kjer najprej poskušava spraviti padali, da bosta varni pred dežjem, medtem, ko bova midva nekako prišla do avta zgoraj. Potem pa le grem do hiše in ugotovim, da je nekdo doma in ga s prijazno besedo pripravim, da naju odpelje gor po avto. Možakar je res prijazen in naju na koncu še povabi na kavo naslednjič k sebi (ko ga jaz vljudnostno povabim v gostilo v zahvalo).

Ko prekladava robo, že kar rahlo dežuje, vendar kljub temu še malo nabirava šparglje (baje, da jih je tu naokoli ogromno), pa so jih očitno že vse pobrali. Ker je očitno konec za danes, se preoblečem v civilko in gasa proti Lj.

Erzovo videnje:

Območna ljubljanska psihiatrična bolnišnica izpušča paciente na izhode v parih, medtem ko koprska paciete izpušča posamično. Današnji udeleženci: Gaborovič, Erznožnik, Ščuka. Prva ideja je Vremšca, ki pa je v meglah, druga je Slavnik, ki ni nič boljši. Prvi zbor bolnikov je pod Gabrom, ki mu JV ni naklonjen. Tu je za koprski del odločeno, da gre le stegnit padalo v Črnotiče, ljubljanska frakcija pa si omisli Kikiriki, kjer piha 3 m, žal so z leve.   —–let——    Malo se sili rosenje, zato spravim oba padala pod streho, saj se je bati hujšega dežja, midva pa bova šla gor peš po avto. Zoran pa ne odneha in tam v praznih hišah kar najde nekoga, ki naju bo peljal gor.

10 dni je naokoli, kar sem bil nazadnje v zraku (z lastnimi močmi) in potreba je bila res že huda. Upal sem, da mi bo v tem času Sandi porihtal padalo (zamenjava vrvice, ali so pokrpane luknje OK,…), ki sem mu ga pustil pred odhodom na dopust, pa sem razočaran že včeraj ugotovil, da ni uspel in danes se najprej odpeljem k njemu po padalo. Tu zvem podrobnosti o nesreči, ki se je zgodila včeraj na Gozdu njegovemu Primožu in o neverjetno srečnem koncu te zgodbe…

Ob 15h prestopiva z Manco v Erzov avto in šibamo še po Borisa domov (zaradi pokvarjenega avta je odrezan od sveta, ampak tovarištvo premaga takšne težave…) in nato preko Logatca mimo Unca (Mega zadnji trenutek odpove, ker mora peljati svojega psa na cepljenje…) direkt na Vremščico do spodnjega starta.

Tu piha kar (pre)močno in čas si krajšamo s postavljanjem podrtega kola za vetrokaz, rezanjem trakcev in modrovanjem. Ko pridejo Kraševci (Ščuka, Marko,…) začnejo takoj postavljati, kot da je veter normalen. Marko odleti in kmalu za njim še Ščuka, potem pa že postavlja s tretjim tudi Erzo. Počaka, da za trenutek poneha in že je tudi on v zraku. Boris se greje v brezveterju (v avtu), midva z Manco pa ugotavljava, da je še premočno (še vedno bučijo gozdovi naokoli). Greva tudi midva v avto na toplo. Kraševci in Erzo veselo jadrajo in kaže, da lepo drži.

Malo še čakamo, potem pa se le malo umiri in se odločim, da grem, Manca gre z mano preverit, če je res bolj mirno. Ko začnem postavljati, pride z opremo še Boris, Manca pa se tudi odloči in gre po padalo. Postavim, še malo počakam in hrbtno startam v precej bolj umirjeno ozračje, ki pa tudi manj drži (vsaj mene). Erzo in ostali so tudi malo poniknili (glede na prej) in jadrajo levo in desno nekje malo nad višino starta. Jaz se sicer trudim, da bi nabral, pa nikakor ne morem priti nad start in drgnem pobočje desno od starta. Boris je takoj za mano v zraku in je po nekaj minutah že lepo višji. Kakorkoli se trudim, počasi zgubljam meter po meter in ko sem prenizko, da bi še verjel, da se bom pobral, odvijem optimistično proti letališču,  pa me malo pred progo zmanjka toliko, da samo še obrnem na lep travnik pred progo pod cesto in po 25 minutah borbe pristanem.

Zoranov let

Tudi Manca je v zraku in pristane malo za mano na standardnem pristanku nad cesto. Ko pospravim, grem do ceste in Mance, medtem pa se Erzo in Boris po postajah uskladita in Boris toplanda pri avtu, Erzo pa se pridruži nama z Manco.

Malo počakamo, da pride Boris z avtom, potem pa smer Lj, saj se Manci že mudi na njene obveznosti. Nič kremšnite.