Ker naj bi bilo danes še nekaj sonca (kljub možnemu dežju popoldne – me pa skrbi kar nekaj JZ, ki je nad 1000 napovedan za okoli 10m/s) se z Alenko odločiva za nižje hribe. Zadnjič sva si s Vrha Kašne planine ogledovala Lepenatko, ki si jo že dolgo želim odleteti, zato je bil današnji cilj hitro določen. Pa si za hojo izbereva srednjo varianto: dovolj visoko z avtom, da bo pot bolj zložno po slemenih (tako si misliva…) do vrha – ne pa z avtom do same planine, ali pa po strmini iz podna gor…

Zato z LCjem do Kašne planine in po cesti še malo naprej pod Kašnim vrhom. Zaparkirava na 1220m in lahko opremo (M24 in tangice) na rame. Pa se »zložna hoja« začne s strmim spustom cca 120m dol tudi čez nekaj skal do sedla Kunšperk (1120m). Malo po ravnem in potem v navpičen gozd, kjer je sama podrtija od preteklih katastrof (vetrolomi, žledolomi,…). Poti skoraj ni in plaziva se pod in čez drevje, je pa vse lepo markirano, da ne sfališ. Končno prideva na staro planinsko pot in na vršno sleme, po katerem sva končno na odprtem in po 1.30h hoje na vrhu Lepenatke (1425m).

Prekrasen razgleden hrib-planina, s pašniki in letljivimi pobočji na vse strani (od SZ preko V in J do Z). Nasproti najbliže izstopa Veliki Rogatec, zadaj pa vsa panorama Kamniško-Savinjskih Alp od Kašne planine in Velike planinena Z, preko Planjave, Ojstrice… do Raduhe na V.

Piha pa na vrhu kar konstantno in močno (izmerjeno JZ 5-7/8,5).

Najprej poskušava postaviti M24 na JZ pobočju, pa nama veter tako nagaja, da sploh ne morem razplesti štrikcev, ki se zatikajo za tiste tečne žilave rože. Naberem in na drugo stran pobočja. Razprostreva padalo in štrikce in vse preverim in potem nazaj na drugo stran v veter. Kar nekaj časa čakam s padalom v zidek (Alenka mi še dodatno drži padalo), da veter le majčkeno zmanjša. Ko potegnem, me odlifta gor že na pol obrata in potem me še kar nekaj časa dviguje in gunca s 15km naprej (z M24!).

Spet niti pomislim ne na jadranje sem in tja ob pobočju, ampak samo rinem poševno ven proti dolini. Ko sem že precej ven proti Novi Štifti, postopoma obrnem in se z vetrom (tudi 60+) odpeljem čez Gornji grad, dokler gre. In gre do odcepa za Florijan.

Zoranov let

Ko začnem pospravljati že nekaj kapelj. Kar nekaj avtov gre mimo, dokler le ne ustavi par iz Celja, ki gre nabirat gobe na Lepenatko (in bi me vrgel iz avta v Gornjem gradu). Ker pa rahlo dežuje in jima povem za borovnice na Kašni planini (in da so tam najbrž tudi gobe), se odločita za tja in me dostavita na Črnivec (gor na Kašno mi ni treba, saj je Alenka medtem že nazaj pri avtu).

Še “filmček”

Danes se mi zdi po napovedi najbolj sigurno na Primorsko (Kovk, Lijak,…). Pa ni nobenega zanimanja, meni samemu pa se tudi ne da voziti v Vipavsko. Na koncu upam vsaj na Strmco, pa se Megu ne da…

Ker že vozim v smeri Vrhnike in prepozno zvem, da se je Erzo z Velkavrhom že dogovoril za Slevico, hitro poiščem belo piko tam okoli in to je to.

Parkiram spodaj ob pristanku pod startom v Razorski dolini (pristanek že poznam od originalnega Krošljevega hriba). Niti na pristanku, niti zgoraj na startu ni v ogradah nobene živine, zato hitro rukzak na rame in gor.

Ves moker postavim Rooka (idealno strmo pobočje, trava od paše kot pokošena…), v tangice in potegnem. In se zapeljem dol na ograjen prazen pristanek (ki pa ni tako lepo urejen).

Pomaham domačinom v bližnji kmetiji in pod naslednjo lokacijo – Razorska dolina. Tu pa velika čreda po vsem pobočju do vrha, pa še dol piha, tako da se, vsaj rahlo potešen, odpeljem v LJU.

Ker že X-ti dan piha S, greva (po včerajšnjem izključno hodalnem izletu na Polhograjski Sv.Lovrenc, kjer mi tudi po dolgotrajnih poskusih ni uspelo startati in sem moral s pomočjo naklofena pač nazaj v dolino peš) danes na hodalni izlet na lokacijo, kjer ta S morda ne bo takšna (letalna) ovira.

S Črnivca se zapeljeva kar daleč po gozdnih cestah proti Kašni planini in potem po idiličnih travnikih med kravami in konji na Vrh Kašne planine (Kranjska reber). Celo pobočje planine (v bistvu položno travnato sleme iz smeri SV do vrha) je posuto z otočki grmičkov borovnic in nedeljskih nabiralcev je skoraj več kot pašoče se živine.

Sam vrh je preveč položen za start (razen za Simeona, ki je v enem od poletov od tu startal na Z !). Originalni start na SV na vrhu travnate glave je zaseden s kravami, zato postavim pod njimi. Čeprav je tudi tu zelo položno, druge izbire ne vidim.

Piha pa večino časa pravokotno z leve (kar je SZ) skozi rob gozda. Le občasno pa tudi gor po slemenu. Medtem ko se pripravljam in čakam na pravi veter, se Alenka lahko v miru posveti nabiranju borovnic…

Ko končno spet enkrat pihne gor potegnem in  me (začuda) lepo vzame, da se že veselim. Pa v kotanji malo niže začutim močnejši veter z leve, ki me strmo spusti med grmičke borovnic.

Zoranov prvi poskus