08.11.98 Lijak

Zimska liga je dobila prve rezultate. Prijavilo se je 33 tekmovalcev, preletenih pa je bilo 34.7 kilometra, od katerih sta dva priletela v cilj. Rezultati so sicer še neuradni in sicer:
1. Aleš Šuster Špica
2. Miha Bohinc Špica
3. Roman Lotrič Krokar ( pristal je vsega nekaj 100 m pred ciljem )
4. Boštjan Debevec KLVrhnika
5. Primož Suša KLVrhnika
8. Mojca Rus KLVrhnika
12. Slavc Rus KLVrhnika

Med našimi ( KLV ) je najboljši Boštjan Debevec pred Primožem Suša in, Mojco Rus ki  so neuradno precej visoko, če ne kar okoli 8.mesta. Pač ne vemo še, koliko jih je “obrnilo”predzadnjo obratno točko.

Kakšna je bila disciplina? Prva obratna točka je bila zmajarska rampa, druga štartni pilon na štartu, tretja cerkev Sv. Marije, četrta modelarska pista pod štartom, peta je bila leseno ogrodje med zmajarsko rampo in vrhom Čavna “Skret” in zadnja grad Kromberk.

Če se vrnem k dosežkom naših je Boštjan pristal med Sv. Marijo in krajem Vitovlje, ko je letel proti “Skretu”.

Cela tekma je bila kar naporna, velikokrat se je dalo pobrati šele zunaj, proč od grebena. To je bilo kar pogumno dejanje, če pomislimo na že tako majhno višino, kjer je vsaka napaka usodna in če zunaj ne najdeš rešilnega “mehurja”, si “zmrznil”.

Sicer so pa najboljši spretno izkoriščali slaba dviganja in niso dovolili, da bi se sploh kdaj znašli nižje pod hribom. Jaz sem se naprimer kar trikrat “zaglavil” in enkrat mi je Đuro pokazal, da je zunaj steber, katerega sem na srečo našel, da sem potem lahko nadaljeval proti prvi obr. točki. Pa še ena napaka, ki se mi je maščevala. Če bi se takoj po slikanju modelarske piste peljal naravnost proti “Skretu”, bi pristal nekje med Boštjanom in Mojco, a sem si rekel: “Ne, danes bom vztrajal in ne bom tvegal, da “scurim pod zmajarsko rampo, bom raje počakal na sonce na Lijaku in nato nadaljeval, saj se ne mudi.”  A kaj, ko ravno takrat ni bilo nekaj časa nič od termike, no ja, malo že, a le če si bil nad grebenom. 50 metrov nižje pa je bilo že “mesarsko klanje”. Za tem sem le še “prišepal” nad uradni pristanek in višine je bilo še za ugledno špiralo premalo. To niso izgovori, ampak le dejstva. Tisto, “KO bi bil človek vedež, ne bi bil ….”, je tu še kako v veljavi.   Mojci pa je v največje zadovoljstvo to, da se je pobrala izpod Sv.Marije, zvrtela čez zmajarsko rampo in nadaljevala dirko. Obenem pa je premagala vrsto dobrih ligašev.

Skratka, kljub temu je bil super dan. Garanje imam še vedno rajši, kot pa visenje na vetru.

Leave a Reply