Ker so gozdne ceste potencialno poledenele, se spustimo v Ilirsko Bistrico in po meni že znani cesti hitro na sam vrh Goljaka.

Tu postaviva midva z Damjanom, čeprav se nam zdi malo čudno, saj precej spreminja smer in je pretežno z desne ali celo rahlo od zadaj (SZ). Še slabše, kot zadnjič (pred 3 dnevi), ko je bil vsaj stabilen Z. Poskusim odleteti, pa mi sesuje padalo. Veter je res neugoden, pa tudi velika razdalja preko gozda, kjer ni možnosti za pristanek, v takih pogojih ni spodbudna. Damjan se dokončno odloči, da ne bo letel in bo z Matejo peljal avto dol. Mega takoj postavi padalo.

Izkoristim trenutek, ko pihne navzgor in odletim. Potonem proti dnu zgornjega platoja in se mi zdi, da ne bom prišel čez. Iščem najnižjo točko v robu nad dolino in se usmerim tja. Sem le malo nad drevesi, ko pridem čez, tu pa me zagrabi dviganje, ki me s 4m/s dviguje do skoraj 1400m. Občasno je kar živahno (vendar je Mega opozoril, da naj bom pripravljen na to – gradient). Proti vetru se komaj pomikam, mestoma tudi 5km/h, ko pa pritisnem na gas, pridem na okoli 10. Smer moram držat vsaj toliko časa, da pridem dovolj naprej, da ne bom več nad gozdovi. Mega javi, da je v zraku (tokrat imamo postaje prižgane) in da tudi on komaj leze naprej. S te višine se mi zdi, da bom prišel do Ilirske, razgledi so čudoviti, veter pa me je zanesel že nad sredino doline, pa gre še vedno kar rahlo gor (sem že blizu 1500m). Končno se malo umiri in začnem počasi lesti dol. Seveda mi je jasno, da kaj daleč ne bom več prišel naprej, zato se prepustim počasnemu spuščanju in se odločim za pristanek nazaj k trgovini. Ko sem dovolj nizko, obrnem nazaj in s s hitrostjo 55km/h odpeljem nazaj nad travnik na trgovino, spet obrnem proti vetru in pristanem.

Čez nekaj minut je tudi Mega ob meni na pristanku. Ko pospravljava, sta Mateja in Damjan že pri naju. Ko se vozimo proti Ilirski nam nekaj dragocenih minut vzame policijska kontrola, vendar smo vseeno dovolj hitri, da v zadnjih minutah dneva pridemo še na Šilentabor. Tu piha idealno in hitro pomagamo Damjanu postaviti padalo, da se vsaj malo potolaži, ker ni letel na Goljaku. V mraku odleti in ga lepo drži, tako da pristane čisto v vasi Narin daleč preko železnice. Po kolovozu dol, da ga poberemo in na zaključno druženje. Dan zaključimo v Avio Pubu v res veselem vzdušju. Erza pa kar malo pogrešamo  :-).