120114 Planina (Devin) P634 12:55:56

Damjan se priključi ekipi na Uncu in skupaj naprej proti Postojni in nato proti Pivki. Najprej smo razmišljali o Grmadi nad Knežakom, pa ne vemo točno kam, na drugi strani pa se tako lepo boči travnati vrh nad dolino v smeri Mašuna, ki ga Mega (pa pred tremi dnevi tudi Erzo) proglasi za Devin (1028m). Zdi se nam, da bomo hitrejši, če gremo tja in potem na Milanjo, pa bomo nazaj grede našli to Grmado ali pa se zadovoljili s Šilentaborom.

Skozi vas Koritnice po serpentinah v smeri Mašuna in kmalu smo v bolj pašniških predelih, nad nami pa je naš hrib. Na križišču zavijemo na desno proti lovski koči Devin (pod Devinom) in ko zapeljemo mimo nje, zavijemo na levo na kolovoz in kmalu smo na 4wd poti, po katerem gremo vedno bolj strmo navzgor. Hitro smo zunaj iz redkega gozda na prostranih travnikih. Malo pod vrhom se ustavimo, poberemo opremo in peš tistih nekaj metrov na vrh (ko tole pišem, na zemljevidu ugotavljam, da je ta vrh Planina (1170m), ravnica spodaj pa Okroglik (tam je lovska koča pod Devinom).

Na vrhu lepo piha in hitro se pripravimo. Spet Mega pomaga postavljati in tako bistveno pospeši priprave. Mogoče piha malo preveč s strani (SZ), vendar se da padala lepo postaviti proti vetru. Odletim prvi in na desni takoj zagrabi. Veter je sicer rahlo neenakomeren, vendar dovolj močan, da se da jadrati ob pobočju, ki poteka v smeri SZ-JV. Desno proti vetru gre počasi (11), na levo pa potegne tudi 40km/h. Damjan je v zraku takoj za mano. Mateja se odloči, da zaradi premočnega vetra ne bo šla, Mega pa tudi ne, ker po pomagal spraviti avto dol. Ker nimamo postaj prižganih, Mega in Mateja ne vesta, da midva z Damjanom jadrava (uživava v rahlo dinamičnem pobočnem jadranju), ampak sta prepričana (predvsem Mega), da poskušava ves čas pristati, pa nama premočan veter ne dovoli… Vidim, da je Damjan izgubil ritem in je čisto nizko nad pobočjem in pristane, malo zatem pa sem tudi sam deležen iste usode. 17 min lepega jadranja. Čudovita pokrajina, skoraj šolski teren.

Zoranov let

Ko pospraviva ob vznožju vršnega golega pobočja, sta Mateja in Mega že čisto blizu naju z avtom. Med hojo do avta Damjan še fotografira medvedove stopinje v snegu in že smo spet v avtu. Naprej po gozdni cesti na Veliko Milanjo. Spet čudovita pokrajina s travnatimi pobočji in lepimi razgledi (zaenkrat veternih elektrarn, ki bi zakrivale poglede, še ni). Spet se z avtom zapeljemo na vrh in tu ugotovimo, da bomo zaradi močnega vetra s strani, ostali samo pri razgledih. Mega opazuje smer in oceni, da pa bi bile mogoče ugodne razmere na Goljaku. Hitro smo spet v avtu.

Leave a Reply