Res se s Kladja zapeljeva na Lajše, kjer je lep start, žal pa piha po hribu dol in samo pospešeno odvijugava proti Žirem. Erzo ima v rokavu sicer še nekaj startov, vendar je zaradi pozne ure (pitje pira – počasi se že dela mrak, saj je že čez 17h) v igri samo Pesek pri Žireh.
Malo pred 18h sva na vrhu starta in ko stopiva iz avta piha idealno. Ko postaviva (na zelo moker in blaten travnik), pa se idealnost spremeni v svoje nasprotje in začne zlivati po hribu dol. Erzo potegne in ga tudi približno (hrbtno) ne more dvigniti, pomagam mu ga ponovno postaviti in med tem ko čaka, se vpnem sam, on ga spet ne uspe spraviti s tal in ko mu ponudim pomoč v drugo (da se izpnem, pa to…), nesebično zavrne, češ naj rešujem svoj let…
Pa potegnem naprej in laufam po hribu navzdol (vmes skoraj prbijem na travnato stopnico – Erzo je menda pričakoval, da si bom izpahnil kolke…) in se komaj odlepim od tal. Najprej me požira (zlivajoči zrak), potem pa me le dvigne nad gozdičem in ob ugotavljanju, da imam fiksno zafecljano levo komando (kar me kar malo ovira, ker s težavo lovim smer), pristanem v močvirnem trikotniku čez Soro blizu igrišča.
Zoranov let
Ko pospravljam, Erzo še nekajkrat poskuša, enkrat celo naprej (kar bi mu skoraj uspelo, če ne bi prehitro prekinil, saj je imel padalo že skoraj nad sabo). Ker je že skoraj trda tema, se preda in pospravi. Nekaj minut kasneje me pobere in še k Šiptarjem v Ambasado z Gluhijem na kremšnite, potem pa na Vrhniko. Dva novanova zame in en novnov za Erza. Lahko sva zadovoljna (lahko pa bi bilo še bolje…).