Boris gre spet na Lijak ob 12.15, kar mi je odločno prezgodaj, pa še vleče me ne preveč spet v podobno, kot včeraj. Erzo je za projekte okoli 14h (Yessss !!), Mega pa ne more  tako zgodaj, zato ostaneva sama. Cerkno. Erzo vzpostavi komunikacijo z lokalci in ob 14h že pičiva z Erzovim avtom cikacaka iz Vrhnike preko Žirov do prelaza Kladje (nad Cerknim), kjer se na odcepu za Škofje dobiva z Nikom (Nikolaj Kosmač). Ker je njegov avto preobčutljiv, prisede k nama in po vedno slabšem kolovozu do prekrasnih travnikov na vrhu na sam štart.

Ker piha od zadaj na glavnem startu (Škofje 1), ki je primeren za Z, malo pomodrujemo, da se nam priključi še Dejan (Dejan Oblak), poberemo kramo in se sprehodimo kakšnih 300m (30 viš.m) do položnih travnikov tik pod vrhom, ki so obrnjeni na JV. Tu piha zmerno rahlo s strani.

Hitro postavimo in en za drugim startamo v rahlem zanosu v desno. Desno okoli slemena nad glavno dolino, kjer začnemo nabirati (eni bolj, drugi manj…) Niko, ki je bil prvi, se odpelje daleč proti Poreznu in kmalu scuri na pristanek (“pri pumpi” – ki je dandanes ni več), ki je sploh edini zadovoljiv pristanek v tem Cerkljanskem kotlu. Jaz kot zadnji priklopim steber, ki nas lepo dviguje (občasno do 4m/s) malo Z od starta in naberem do 1500, potem pa nekako ne morem več in padem ven. Erzo in Dejan sta navila kakšnih 300m više in sta mi ušla najprej v višine, potem pa še daljave. Še malo tavam sem in tja in iščem dviganje, vendar više ne pridem, potem pa celo tam, kjer je bilo dviganje prej, začne jenjavati. Počasi se odpeljem čez dolino preko vsega Cerknega nad pristanek po slabe pol ure. Mestoma kar močno požira (tudi do -4m/s) z vetrom (V) tudi 45km/h, proti vetru pa 15. Tik nad pristankom ugotovim, da ne piha po dolini gor (kot so zagotavljali domačini…) ampak dol (“danes izjemoma…”), tako da obrnem ostro proti vetru, kar za obračanje ob močnem vetru na tem ozkem (pa zadovoljivo dolgem) pristanku res ni najbolj udobno.

Kmalu pristane še Dejan in za njim Erzo. Ko pospravljamo pristaneta še dva domačina, ki sta startala precej za nami (pa zamudila naša lepa dviganja). Erzo je bil sicer okoli 1900, vendar si (po lastnih besedah) ni upal nikamor odleteti, saj so povsod naokoli samo temačne in globačne grape brez pravih pristankov (razen z veliko drevja, primernega za gnezdenje). Midva že mencava, Cerkljani pa se nalivajo s pirom in se jim nič ne mudi. Končno (Jože Reven) nas odpeljejo na vrh po avto in ponudijo logistiko v primeru najinega drugega starta.