120602 Grmada – Šmarna gora

Zjutraj je vse mokro in se cedi. Meglice se vlačijo po bližnjih gričih. Kamere po vsej Slo kažejo dež ali tam nekje, sončka nikjer. Erzo odloži eventualno akcijo do popoldneva, Mega tudi na Uncu ne vidi nič (razen megle in občasnega dežja. Manca tudi lahko šele popoldne. Torej dopoldne nekaj drugega. Pa mi pride na misel Šmarna gora. Malo hoditi, mogoče pa še odleteti (napovedani JZ bi ustrezal). Pokličem Damjana in je hitro za, pa še Darinka nama bo delala družbo.

Dobimo se na parkingu pri Polisakademi v Tacnu. Okoli vogala z LC pod plezalno pot na Grmado in rukzake na hrbet (jaz vzamem Nuptseja, sicer itak crknem do vrha 🙂 ). Vse je vlažno in spolzko in je treba kar previdno drajsati po skalah. Zadnji metri pod vrhom Grmade smo že v megli, iz katere se kar cedi. Ko smo na vrhu, piha nič in Damjan takoj začne žagati najbolj kritičen grm sredi poseke, jaz pa pripravljati sebe in padalo – bom šel prvi. Šavje in drevesa strmo spodaj se mi ne zdijo tako zelo blizu, tako, da mislim da bo šlo. Darinka in Damjan mi pomagata raztegniti padalo in poravnati štrikce v blatnem in mokrem pobočju tako, da padalo leži na vrhu na poti. Rahlo mi ga privzdigneta in čakamo na vsaj rahel veter gor.

Ko se trakec končno malo privzdigne, potegnem, vendar padalo noče zagrabiti in kar potonem proti šavju. Že začutim, da mi noge tolčejo po šavju in tiho upam, da po padalo zagrabilo. Pa ne. Grem direktno na krošnjo pred mano in še vedno upam, da se bom prebil skozi, pa se zataknem in naslonim na veje kot na blazino. Padalo omahne čez in zdrsim na tla. Z eno nogo se dotikam tal, druga je pa rahlo nad tlemi. Drevesa so nizka in gibka, tako da so lepo amortizirale moj nalet, pa žal vseeno premočna, da bi me pustila skozi…

Vse je OK in niti malo se nisem nikamor udaril ali podrajsal :-). Zakličem, da sem OK in čez nekaj trenutkov je Damjan že pri meni in mi pomaga, da se odpnem. Naslednjo uro Damjan opravi herojsko delo, ko reši padalo z drevesa. Z Darinko mu malo asistirava, ampak 99% opravi on. Hvala, Damjan!

Ko je padalo končno na tleh, zbašem sluzasto coto v vrečo, nato pa zlezemo nazaj na vrh na pot in dol po Mazijevi stezi. Vmes se koordinirava z Manco, ki bi že rada kam šla. Ko smo končno spodaj, pri policajih, gremo še po moj LC in h Kovaču na pijačo.

Že tretjič na Grmadi brez (uspešnega) odleta :-). Rad bi pa danes vseeno kaj odletel, da tole prebavim :-).

3 komentarji

Leave a Reply