Popoldanska pot od Bitole proti Ohridu je res nekaj izjemnega. Vedno lepša pokrajina postane izjemna, ko se spustimo mimo Pelisterja v dolino mimo Prespanskega jezera in občudujemo razglede na ogromno jezero in okoliške strme, travnate in rahlo skalnate hribe. Ob jezeru in navzgor proti prelazu. Smo že v nacionalnem parku Galićica.

Ko pridemo na prelaz, ki je na skoraj 1700m, se odpre res prekrasen razgled na Ohridsko jezero. In tu je tudi start, tik pod cesto. Res spoštljiv pogled na ogromno jezero, ki je 1000m pod nami! Veter piha idealno po pobočju navzgor, dokaj laminarno, čeprav se mi na trenutke zdi, da je kar močan. Začnemo postavljati padala na dokaj udobnem in primerno strmem pobočju in takoj ko postavim (med prvimi), hrbtno potegnem in odletim.

Hitro me zagrabi dviganje in začnem vrteti. V začetku je rahlo razburkano, potem pa se ujamem, vrtim in jadram in se mi zdi, kot da sem v enem velikem plesu padal, ki se s starta dvigujejo gor, eni niže, nekateri višje… V tem prvem delu naberem do 2100 in se sprostim ob spoštljivem pogledu na strme stene in ogromno jezero v globini pod nami. Ker je tu, nad prelazom močan veter v smeri Prespanskega jezera čez prelaz, se raje usmerim v pobočje Galičice in ob njenem Z pobočju (kot bi vozil ob pobočju Storžiča – vendar dosti, dosti lepše…) do JZ slemena, tu pa začnem spet vrteti in naberem do 2500, še malo jadram sem in tja in uživam… uživam, kot še nikoli doslej. Ko se zapeljem bolj nad jezero, malo zgubim, pa spet nazaj k pobočju in do najvišjih 2600m ! Res: moj najlepši let doslej !! Nikoli si nisem predstavljal , da je to lahko tako lepo. Srebrna gladina skoraj 2000m niže. Drobne ladjice in čolni na površini. Bela plaža pred vasjo Ljubanište, za katero bomo pristali. In tu, pod strmim zelenim pobočjem, ki pada v jezero: manastir Sv.Neum ! … Neprecenljivo !!! In mi zmanjka baterij v kameri. Grrrrrr 🙁 . Malo se zapeljem nazaj čez prelaz proti S, potem pa ven nad jezero in v širokem loku nad obalo vse do albanske meje (spodaj se vidi mejni prehod), pa spet ven nad jezero in pustim, da počasi, počasi (-0,5) tonem proti gladini. Ko sem že nizko nad plažo, se zapeljem nad kopno in se usmerim na “pristajalno pisto” tik ob obali za plažo (kot zgleda ozek, na videz pokošen travnik), kjer je večina naših že pristala.

Zoranov filmček

Tu pa žal edini grenki trenutek (poleg trenutka, ko je zmanjkalo baterij 🙁 ). Travnik ni travnik, ampak bolj neko polje, polno suhega šavlja, ki se mi tako zaplete v štrikce, da naslednje pol ure pospravljam in besnim in razpletam padalo (tudi ostali se penijo) … Za povrh pa pride še kmet, ki začne noreti, ali se zavedamo, da pristajamo na polju sveže posejane detelje (halo!- polju suhega trnja mogoče…)  in kdo nam je dovolil (najbrž bi rad malo pokasiral). Umaknem se stran s polja in ker se mrači, skoraj ne vidim veš vrvic in šopov trnja. Šele Mega me malo pomiri, ko mi pride pomagat (hvala Mega – gentlemen !).

Ko pospravim, si poskušam malo urediti vtise letenja in se kar usedem v avto, za razliko  od ostalih, ki veselo čofotajo v toplem jezeru.

3.novnov danes !! In moj najlepši let doslej !!!! :-).