Erzo javi, da gredo na Zavrh. Ko sva že blizu Unca pokličem Mega, ki ne bi šel nikamor. Erzo pa čez nekaj minut javi, da je pristal.

Predlagam, da ga poberem pri Bistri in da gremo še enkrat gor. Seveda je za.

Zareži se mi ob cesti, malo za Bistro, se zbaše v avto in do pumpe, kjer že čakata Džeri in dolgolasi Uki :-). Vsi so še za enkrat in avtobus nas odpelje gor (kljub rahlemu sneženju in mestoma na cestišče oprijetem snegu…).

Ko gazimo proti startu, še rahlo močneje mede, ampak mi smo odločeni. Na startu nulca. Seveda postavi prvi spet Erzo (je pač najhitrejši), vendar Džeri postavi pred njim kar na strmini in tudi prvi potegne in odleti. Erzo zalaufa naprej in je tudi v zraku. Potem pa jaz. Odbingljam ven med snežinke in naravnost proti Škorpijonu. Uki je takoj za mano zadnji. Po 5 min pristanem na standardnem pristanku,

ostali gredo pristat na pumpo, v resnici pa tam pristane samo Uki, Erzo in Džeri pa na travnikih za Borovnico.

Štopam do pumpe (nimam nobene komunikacije z ostalimi: brez postaje, brez telefona, ki je v avtu na pumpi), tam ujamem Ukija v mojem avtu in še po preostala dva in gasa gor. Džeri se odloči še za enkrat (gori je že kar resni snežni metež 🙂 ), Uki ga bo spremil na start, midva z Erzom pa dol in domov…