Dan je še mlad in malo gledam po tablici. Gozd se mi zdi še kar obetaven (4/6 J, Kriška 4,5/8 J…). Do Žirov in naprej proti Poljanski dolini.
Pa se v Hotavljah spomnim, da je tu nekje doma Poje in ga pokličem. Ravno je končal v Trebiji (kjer sem peljal 5 min nazaj) in čez 5 min je pri meni. Bi tudi on šel kam letet in kot trenutni lokalec predlaga Hum (Hom), ki je taprav za Z (nad Kopačnico).
Greva pogledat. Na pristanku polaga drevje in kosi travo. Jožef pove, da sicer tule običajno ni vetra in prizna, da je tole zanj premočno in da ne bi šel (kako si oddahnem :-)…). Tako se posloviva in jaz naprej proti Gozdu. Vmes zvem, da bo imel Sandi na Gozdu šolo, Damjana pa sprovociram in se prijavi. Naberem še malo čemaža med potjo in počakam Damjana na Seničnem. Z njegovim avtom gasa na Gozd.
Z mojo lahko opremo in Damjanovo standardno zarineva v breg. Danes se tale pot na Kriško vleče, kot že dolgo ne, čeprav klepečeva vso pot… Končno sva pri koči. Že po gozdu med potjo je bilo hladno, ampak tule pa še veter piha in je prava zima. Delno se zrihtava pri koči in na start.
Veter nažiga 4/9 (ampak meni zgleda bolje kot včeraj). Postavim brez cincanja. Malo pred nami je bil tu Sandi in Komac in Malenšek, Tanja in še kdo in zadnji od neodletelih nama malo pomaga na startu. Počakava, da malo manj pihne in potegneva.
Jaz odletim v drugem poskusu (hrbtno kar butne padalo gor, pa ga lepo zabremzam in sem v zraku. Nad smrekami me malo pošejka Z, potem pa ena sama (skoraj) uživancija. Drži kar v isti višini in gre še rahlo gor, čeprav grem naravnost ven. Vendar je mraz, mraz…. brrr. Ves sem trd po nekaj minutah. Res nisem pričakoval tega, ampak skok v dolino… Damjan se odpelje kar proti Dobrči visoko v višavah. Jaz si pa želim samo dol, ampak skoraj noče iti. Šele nad pristankom začne malo spuščati. Pristanem po dobre pol ure,
Zoranov let
Damjan pa malo za mano. Malenšek in Komac pa drajsata nad grebenom sem in tja…
Nepričakovano. Ko bi vsaj imel kaj več za obleči s seboj…