Na poti nazaj se slišiva z Erzom, ki ga topli dom ni nič kaj toplo sprejel (no, mislim toplo je itak skoz več kot 35st, ampak to je drugo…): familijo ne zanima Bajer in ta jajca, ampak gredo po svoje in Erzo bi sedaj utopil žalost namesto v Bajerju, v kakšnem projektu. Spomnim na pozimi ogledani Špilj (JZ je tapravi…) in sva zmenjena.
Micika naju vodi proti Črnemu vrhu mimo Horjula, vmes se skoordinirava s Klemnom Plestenjakom, da naju pričaka (v resnici midva čakava njega, ker Erzo pozabi poklicati, dokler je še kaj signala…) in gor pod strmino starta nad našimi glavami nad cesto.
Zvlečemo se na start in malo počijemo. Veter enkrat je (močno), enkrat nič, enkrat z desne… Pa pride še Grjolj Jure z Iztokom in potem si delimo komplimente, kdo bo prej startal… Erzo navesi še nekaj trakcev in takoj je start bolj prijazen in bolj sprejemljiv za letenje…
Sprovociramo Plestenjaka, da odleti in v zraku je super mirno in jadra. Postavim še jaz coto in v luft. Za mano še Erzo, pa Grjolj in Iztok. Samo malo zaplujem sem in tja in proti pristanku. Ves čas čakam, da bo nekaj ruknilo, pa nič. Veter z desne je kar občuten in zelo počasi se pomikam ven nad dolino Smolnika. Ker imam bogato višino, na koncu zavrtim in pristanem ob cesti na pokošenem travniku.
Zoranov let
Malo za mano pristane Iztok, potem Klemen in na koncu Erzo.
Erzov let
Grjolj je pristal na vmesnem platoju.
Grem po avto in se posloviva od prijaznih domačinov. Novnov za oba 🙂