Sobota, popoldanske urice: Z tovaršom “ Sajkotam“ jo zareževa iz kmetije Suhadolnik proti Cojzovi koči, po dveh urah hoje že jeva štrudl v koči in pijeva čaj, štrudl dobi večji pomen ker je en sam in zadnji, zato si ga deliva kot se spodobi za tovariše!
Po ugotovitvi, da je koča polna nekih starejših planincev, ki imajo bojda spominsko slovesnost za ne veva kom, se odločiva, da nadaljujeva pot proti bivaku pod Grintavcem in tam prebivakirava. V bivaku je neka starejša planinka, ki bi si želela z mano v tandemu dol in zatrjuje da je za vse norosti, hmmm? In še en mlad par, ki nama odstopi 2 dl goveje juhe in nama reši večer;)…
Zjutraj prva spakirava in odrineva proti najinemu cilju, debatirava in uživava v prečudovitih pogledih na ostali svet okrog naju.
Po dobri dve uri hoje in plazenja čez ferato sva na vrhu in že nastane problem… piha vzhodnik in je totalno neugodno, se tolaživa in psihirava da bo bolje, samo počakati bo treba! Veter jača in ne kaže na bolje, začneva se pomikati nižje in gledava za opcije ki so na razpolago.
Po cca dveh urah se družno odločiva, da nama Grintovec ni usojen in da ni vredno izzivat, spuščava se nazaj proti Cojzovi koči po južnem pobočju in naletiva na perfektno obrnjeno jaso (Ovnov čir). Piha lepo gor, Tom začne iz nahrbtnika vlačit padalo in pač ni opcije da ne odletiva, čeprav moram priznati da je okrog naju kar smrdelo in tangice za letet so dobile skoraj pravo funkcijo, še malo podebatirava o rotorjih, dolinskem vetru in pristanku, ki ni najbolj optimalen, saj visi in velikost njega ni lih prestiž. Tom se zažene kot bi bil na Planiški velikanki in že je v zraku za njim z manjšim popravkom še jaz, sledijo manjši acro vložki in oba sva na tleh, moja malenkost z ne omembe vrednim padcem.
Vesela kot radio …pospraviva opremo in oba se strinjava da pivo si pa le zasluživa.
Bilo je fenomenalno in tudi če le za 9 minutni let , se je splačalo potrudit!
Pa še slikce: