Seveda je treba še enkrat gor. Med pospravljanjem pride Manca in smo kompletni.

Erzo na vmesni postaji zamenja padalo (zdaj bo Mantra pokazala, kaj zmore…), Jerry bi končal. LC do cerkvice, roba ven, Jerryja nahecamo, da vseeno gre po robo na spodnjo etažo. Piha še malo močneje (pa malo bolj z desne) kot prej.

Starta Tom, pa Erzo, pa poskuša Manca, ki jo zanese v levo in raje prekine, kot da bi naprej trgala že od Erza načete drote.

Tom in Erzo sta že rahlo nad štartom (glej slike) in krasno jadrata.

Startam jaz, pa še Jerry in potem še Manca. Hitro poberemo nad start, potem pa jadramo in jadramo in se izogibamo en drugemu (“ples v vetru” ), tako da se čim manj oviramo. Vsaj meni se zdi, da prav pazimo en na drugega in si pomagamo, da je za vse najbolje (glede na malo prostora, ki nam je na voljo, le tako lahko vseh pet hkrati uspešno jadra 🙂 ).

Po slabe pol ure pristanemo en za drugim na letališču (Erzo seveda zadnji 🙂 ). Vsi zadovoljni. Super je blo.

 

 

 

 

In prvič v zgodovini Ane je bilo kar 5 padalcev hkrati na njej 🙂 in nad njo. Tako je to bila 2x glavna nagrada in sploh ne tolažilna.

 

Erzov komentar leta: res je bilo lepo, ko je pet padal obenem jadralo nad cerkvijo Sv. Ane