Peš gor nekaj višinskih metrov do sredine pobočja in tu še enkrat napol razprem.

V trenutku je spet padalo nad mano (hrbtno), zdaj ga lepo stabiliziram in zajadram. Spet nekaj zavojev sem in tja, vendar višine ne morem nabrati, medtem ko Emil, Erzo in Boris lepo vjugajo vsaj 30m višje in se vozijo sem in tja. Ko sem le prenizko, se odpeljem čim bolj naprej in lepo pristanem med suhimi dreki, na travci kjer je najmanj trnja.