Ker je ura šele dve, si obetamo še veliko od dneva. Vmes sicer tudi malo kaplja in dežuje, je pa tudi nekaj sončka.

In glede na čudne preobrate vetra (vzrok so sigurno ti oblačno-dežni premiki, saj je generalni veter še vedno V (!) ) se odločimo za Damjanov Lisec, ki je pred nami (in bi mu sedanji ugotovljeni veter – Z, moral ustrezati)  in ga bomo mimogrede odpikali (“v bistvu nočemo leteti že odletenih startov, ampak odkrivamo nove…ampak naj bo…” Erzo).

Pa pridemo gor s pomočjo Atlasa in tablice in iščemo Damjanov start (OLC in tablica, malo pa še celo po terenu gledamo 🙂 ). In ga že skoraj zgrešimo,… pa končno le najdemo (bravo elektronika 🙂 ). Ko stojimo na tisti izdolbljeni terasici, nad turškimi koli vinograda na pobočju spodaj, se malo čudno gledamo. Ampak elektronika kaže, da je to to. Pa še Damjan po telefonu (bravo elektronika…) potrdi ! Ja, če piha 3+ ali še bolje 5+ metrov (pa še malo cvička v riti 🙂 ), … ampak ne danes…

Že odhajamo, pa Erzo vseeno še vztraja v pregledovanju terena. In najdemo med zidanicami (no, kakšne so tudi prave vile…) krasen travnik tik nad dvema hišicama, ki je res lep in dolg. Gor na ogled. Hiški spodaj sta bolj grozljivi kot stebri vinograda… Ker piha prav lepo gor (v bistvu je glavni problem, kje pristati spodaj), Erzo obrne in nazaj po robo. S Simonom sva medtem na vrhu travnika (jaz sem seveda v tangicah in opremljen, samo padala nimam tu gori).

Opremimo start s trakci in …. piha z desne, piha z leve, tudi dol,… z vseh strani, samo ne gor. Skoraj uro čaka Erzo v pripravljenosti (vmes rahlo kaplja in sije sonček in…) ampak veter noče več pihniti navzgor. Končno, v nekem trenutku skorajšnjega brezveterja, Erzo potegne in malo zalaufa, pa ga tudi približno ne napihne lepo, tako da samo podre… in smo tukaj zaključili (za danes…).

Potem še malo bluzimo (po že znanih lokacijah), pa je povsod veter ravno napačen. Na koncu pritavamo v Ambrus, kjer v obupu zagledamo travni grič, ki nam je zadnja šansa (če hočemo še kaj…).

Zaparkiramo in pešaka tistih nekaj deset metrov gor in na ravnem vrhu začneva z Erzom postavljati (Simonu ni treba…). Veter piha 45st. z leve in kar močno.

Erzo malo dviguje in vodi dvignjeno padalo sem in tja, potem pa se le vrže čez po pobočju in pristane v dolinici 40m niže.

Še jaz ga potegnem, pa piha tako močno, da sploh ne morem naprej in me Simon od zadaj poriva do roba, da me le vzame. Vendar me takoj spusti, tako da 30m niže samo še sedem na tla.

In smo za danes zaključili. Veseli (po mojem kar vsi), saj imamo 4 novenovenove !!! 🙂 .