Ob 13.20 na Železniški brez pravega cilja… Kovk, Vremščica, Koreno, proti Horjulu, Zavrh ?… Povsod zabito, edino nad LJU kotlino nekaj modrine (Glej Erzov komentar spodaj 🙂 ). Piha pa itak kakor se komu zdi… Zavrh.

Ko parkirava piha od zadaj (Z). Nima smisla hoditi na start. Erzo se takoj spomni projekta za Pokojiščem in odpelje pod hrib, ki je že deloma zaraščen.

Na vrhu/startu sonček, piha delno z desne (JZ). Erzo postavi pri opazovalnici bolj v veter proti J (pa bolj zaraščeno pod njim), jaz bolj proti JV (pa manj šavja na pobočju). Potegne, zalaufa naprej, malo pobrca grmovje in je čez in zavjuga in pristane nekje spodaj (kjer je kao pristanek).

 

Komentar leta: Najtežje se je odločit na Vrhniki. Kam? Vsenaokoli kipijo oblaki, le Mah (Barje je lepo spokojno v soncu). Krim: S, Postojna: S, Slivnica: JV. In pade odločitev za Zavrh, da vsaj daleč ne bo treba, če ne bo nič. V vasi vetra ni, še več, ponuja se hrbtni J, zato takoj semle, kjer letel, jadral (?) že naše železo v ognju, Roman Debevec. Kljub črnim oblakom naokoli tu plava, sončna luknja. Ponuja se do 2m JZ. Uspem odletet z dotikom krošnje drevesa, ki vsebolj zaraščajo pašnik. Kompanjon pa skoči na “manjši” grm, da je potem obiranja okroglo eno uro (brez pomoči Megata), da se spraviva v red in novim dogodivščinam naproti!

Meni piha bolj z desne in čakam, da bi vsaj malo pihnilo bolj gor. Pa noče. Pa potegnem in ga imam v zraku in lovim proti vetru, pa po pobočju dol. Odlepim se od tal in čez 10m spet pocepetam po tleh. Padalo mi odnaša v levo, direkt v velik leskov grm=malo drevo. Ustavim se in zabremzam, ampak padalo se samo prevali čez vrhove.

Naslednjo uro, najprej sam, potem pa skupaj, rešujeva vrvice. Še enkrat gor na vrh, pa se mi Erzo samo smeji, saj piha že delno od zadaj (Z), pa še pojačalo je.