Ker imam popoldan in naslednje tri dni NOTAM, bi rad dopoldne še izkoristil vsaj za kak skok. Erzo je prišel z Madžarske šele zjutraj, tako da nanj ni za računat. Kličem Luka, pa ni odziva, potem pa zbudim Matejo, ki je hitro za akcijo (popoldne so itak spet nevihte napovedane). Ker je V, više močnejši, predlagam Sv.Lovrenc. Tudi Luka je medtem že za.

Na pristanku obračamo hrbet skoraj jasnemu in sončnemu dopoldnevu (od koder prihajamo) in gledamo v temne oblake tik nad Lovrencem 🙂 . Z LCjem gor in nazadnje še na levo po ozkem kolovozu, ki je v precej slabšem stanju, kot se ga spomnim (žled pa to…). Zaparkiramo na izravnavi in pešaka mimo koče do cerkvice ca 15 min.

Gor mleko baze, spodaj se vidi dolina, delno osončena. Takoj postavim, Luka tudi. Mateja ni odločena, saj začne rahlo kapljati. Potegne Luka in malo posili čez rob in je v luftu. Potegnem jaz in noče cota gor in me Mateja zaustavi, da imam zataknjene veje med štrike. Pomaga mi otrebiti padalo in potem še dva poskusa, da se končno zabrišem čez poličko in odletim. Vidim, da piha po hribu dol. Nekaj kapljic, malo zavijugam in se odpeljem proti pristanku. Luka na tleh visoko nadletim, se odpeljem do Žabelj in nazaj na pristanek.

Z Lukom pospraviva, Mateja pa se odloči za ne in pripelje LCja dol.