Čeprav me včeraj Ivanščica (Erzov predlog) ni preveč mikala, je danes to ostala edina izbira: tudi Luka Štusej je za in nazadnje tudi Mega 🙂 . In grem seveda tudi jaz.

Pri Rutarju Štus prevzame breme fure (sem nekam zmatran in sem mu max. hvaležen) in gasa Štajerska -> (Ptuj) -> Cvetlin, kjer prisede “šofer” Marko -> Ivanec -> vrh Ivanščice.

Smo med prvimi, “JLou” je že tu (ne da bi Mega kaj vedel o tem ???), se pa hitro nabirajo množice padalcev in gledalcev (praznik v Hrvaški). Kmalu ni več prostora za opremo razpakirat. Mega je sicer prvi na vzletni pisti, pa potem samo počiva ob strani, medtem ko prvi startujejo. Ne kaže preveč spodbudno, saj se večina prvoodletenih drajsa okoli starta in ne nabere kaj dosti. Veter pihne, pa spet ne, baze se gostijo in so občasno kar strašljivo nakuhane…

Potem odleti Erzo, pa Mega, pa po dolgem premisleku še Štus. Potem pa jaz (ne po dolgem premisleku, ampak ko se uspem pripravit, kot se spodobi 🙂 ).

Najprej malo naberem, potem pa se začne matranje in drajsanje na nivoju starta in pod njim. Občasna gneča v zraku me pošteno nervira. Na grebenu levo (kjer naj bi se dalo nabrati….) je pravi rodeo. Potem pa le dobim en enakomeren steber in naberem do 1600. Zanešen je nazaj za start.

Na vrhu se odločim, da se odpeljem čez. Erzo se javi s 1900 iznad starta, da je takoj za mano, pa še Mega in Štus. Peljem se ven nad ravnico (zgubim 300 m) in dobim krasno dviganje in kar vrtim in vrtim in vrtim visoko pod bazo do 2200 (Erzo in Mega sta že globoko pod mano :-), kakšno veselje 🙂 !! ). Jaz se držim bolj JZ, Erzo in Mega pa bolj proti Z. Štus pa se itak vozi zgoraj v višavah od ene do druge baze in komaj kdaj zavrti 🙂 .

Malo pred Zabokom (in avtocesto) dobim še eno krasno dviganje. Vrtim in vrtim, dokler nisem že na 2500. Začne me skrbeti: 1.) ker sem že v prvih meglicah baze, pa še kar gre gor 2.) ker sta se Mega in Erzo odpeljela naprej dosti niže in pošteno izgubila in sta nekje v nižinah spodaj nad avtocesto (zdajle ju še/spet vidim, Štusa sem izgubil…). Mogoče pa ni dobro, da sem tu gori (nedovoljena višina ?, nevaren oblak ?…) – ta razmišljanja pomenijo moj konec.

Poiščem modrino med bazami in se odpeljem tja in začnem zgubljati višino.  Nobenega ne vidim več. Po postaji sprašujem za nasvet, kam naj se obrnem (vzdolž AC proti J ali na Z). /Na primerjavi svojega in Erzovega tracka kasneje vidim, da sem prav v tem trenutku peljal pravokotno čez Erza (daleč spodaj 🙂 ). / Dobim samo odgovor, naj grem bolj desno, ker bom proti J scuril /čeprav Erzo spodaj nabira pod mano prav v smeri vzdolž AC !…/. Zavijem bolj desno proti SZ  (naravnost naprej proti Z je gričevje z gmajno, za katerim pa je že Sotla in Bizeljsko…) v smeri doline Tuheljskih Toplic, Tuhelja in Kumrovca (tega, kje sem in kam se obračam, seveda v zraku ne vem 🙂 …). S tem naredim nepopravljivo napako, saj odslej samo še curim do bridkega konca na križišču pri Tuhelju (razen malo vrtenja 100m nad bazeni Tuheljskih Toplic, ko že lažno upam…).

Po postaji se, scurjenec, javim ostalim, pokličem Marka in mu pošljem koordinate.

Čez slabo uro je pri meni, po naslednji se poslovim od njega v Cvetlinu, potem pa na AC do ZG. Erzo javi, da sta s Štusem pristala pri Krškem /kasneje vidim, da sta letela točno nad mojim vikendom v Sromljah 🙂 !!!! /.

Vtipkam koordinate in sem kmalu pri njiju.

Še Štusov filmček leta

Pa še po Mega, ki je pristal nekaj km bolj Z, naprej od Škocjana (po svoji samostojni špuri).

In smo vsi veseli kot radio na poti proti centru SLO 🙂 🙂 . “…naj si zapomnim ta dan… let mojega življenja …”