Zjutraj, ko še nimam časa, je vreme še kar lepo. Ko začnem razmišljati o letenju, se hitro slabša. Erzo nima časa (ali volje), Mateja bi šla popoldne potencialno na Krvavec, da bi to skombinirala s službenim piknikom, pa za to ni realnih možnosti… Sam razmišljam o ogledu (in mogoče realizaciji) kakšnega starta, ki ga še nimam.
Najprej čez Butajnovo na Planino nad Horjulom, kjer me sprejme sončni travnik starta – in črnina z grmenjem, ki se približuje od Škofje Loke. Sprva je še nula, potem pa potegne od zadaj S od črnine. Nevihto prevedrim v avtu, v upanju, da bo šla glavnina hitro mimo. Res gre, vendar se veter ne obrne še naprej piha od zadaj. Ko začne deževati drugič, odstopim in se usmerim proti Polhovem Gradcu.
Dež med potjo proti LJU počasi poneha, spet posije sonček in ustavim se pod Knapovcem. Mogoče pa bo. Gor, naokoli pod Katarino in dol na start. Od avta do vrha hribčka hodim po sončku.
Na startu komaj kaj piha, pa še to malo poševno z desne (Z). Čistina je ozka (sploh zdaj, ko je vse zeleno…), ampak zdi se mi, da bo. Postavim coto in oblečem tangice, počakam, da vsaj malo pihne gor in potegnem naprej. Cota gre lepo gor, pravočasno zabremzam, tako da samo stopim v zrak in na klousiča med levim in desnim šavjem speljem iz košenice. Zunaj pa gre le počasi dol, tako da lahko zavjugam sem in tja in potem pristanem v dolini na razkošnem travniku pri odcepu na Katarino.
Zoranov let
Ko pospravim, že spet grmi in začne rahlo kapljati. Pri drugi hiši vprašam “…kako je najlaže priti gor do avta…” in po začetem pogovoru prepričam domačina, da pusti svoje delo in me zapelje prav do avta na vrh Knapovca (katerega Z del je itak njegov 🙂 ). Novnov 🙂 . In zelo vesel, saj sva bila z Erzom tukaj že zavrnjena …